Appeal allowed; first instance judgment revoked for failure to assess estate value against debt.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, ki se nanaša na prvega toženca M. D., razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če se tožbeni zahtevek glasi zoper dolžnikovega dediča, je sestavni del dejanskega stanu tudi pokritost terjatve s podedovanim premoženjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi kasnejše lažje odločitve najprej razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v L., Enote v L., opr. št. II I 1252/93 z dne 3.6.1993 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je nato naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 681.305,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1993 dalje. Nato je vzelo umik za glavnico 148.444,60 SIT na znanje in postopek v tem delu končalo. Toženi stranki je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v višini 20.978,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 8.978,00 SIT od 3.6.1993 dalje in od zneska 12.000,00 SIT od 9.5.2001 dalje. Zavrnilo pa je sodišče prve stopnje zahtevek glede plačila 9.307,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje prvotoženec. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik navaja, da sodišče sploh ni ugotavljalo in ugotovilo, kolikšna je bila vrednost podedovanega premoženja. Navaja, da dolg v obravnavani zadevi z obrestmi, ki so se natekle do izdaje sodbe, znaša 6.638.106,00 SIT, na dan 21.1.1998, ko je postal pravnomočen sklep o dedovanju, pa je dolg znašal 2.885.403,99 SIT. Če bi toženca za ta dolg ob uvedbi dedovanja vedela, bi se dedovanju odrekla. Zapustnica je bila namreč lastnica zgolj 1/2 podstrešnega stanovanja v izmeri 57,19 m2. Poleg tega izpodbija ugotovitve, da naj bi se prvotoženec v zapuščinskem postopku zavezal poravnati vse zapustničine dolgove. Ta izjava se je namreč nanašala le na tiste dolgove, ki so bili priglašeni v zapuščinskem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Dejanska podlaga tožbenega zahtevka zoper pritožnika M. D. v obravnavani zadevi se sestoji iz dveh dejanskih stanov. Prvi se nanaša na pravno razmerje zapustnice s tožečo stranko, drugi pa predstavlja pritožnikov dediščinski položaj po prvotni dolžnici (t.j. zapustnici G. U. - D.). V sklop pravno odločilnih dejstev v obravavani zadevi sodijo torej tudi tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba pravnega pravila 142. člena Zakona o dedovanju - ZD. Ta določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. To pomeni, da predstavlja dejansko podlago njegove odgovornosti za zapustnikove dolgove najprej kvalitativna prvina (t.j. da je dedič), nato pa tudi kvantitativna prvina (t.j. pokritost zapustnikove terjatve z višino podedovanega premoženja). To pomeni, da nepokriti dolgovi, to so tisti, ki presegajo vrednost aktive, prenehajo in ne obstajajo več niti kot naturalna obveznost (tako tudi v Kreč - Pavič, Zagreb 1964, str. 498).

Ker o tem dejanskem vprašanju, t.j. ali vrednost podedovane zapuščine zadošča za plačilo vtoževanega dolga, kar z drugimi besedami pomeni: ali obstaja pravni temelj pritožnikove odgovornosti za zapustničin dolg, sodba nima nobenih razlogov (gre pa za odločilno dejstvo) in je vsled tega ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno pomanjkljivost.

Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve odločbe in ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.