Supreme Court rejects appeal; voluntary sale of land despite tax threats does not constitute forced denationalization.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Predlagatelj ima prav, ko v reviziji opozarja, da je tudi prisilni značaj izvršilnega postopka zaradi izterjave davčnih obveznosti lahko okoliščina, ki skupaj z drugimi okoliščinami v konkretnem primeru pomeni grožnjo v smislu 5. člena ZDen. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da predlagatelj pogodbe ni sklenil zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, temveč se je za tako rešitev odločil sam, prostovoljno.

[OBRAZLOŽITEV]

Predlagatelj je 11.12.1962 z nasprotno udeleženko sklenil kupno pogodbo za zemljišče s parc. št... pod vl. št... k. o... Predlagatelj zatrjuje, da je parcele prodal zaradi grožnje, da bi mu bile sicer odvzete, in zaradi pritiska občine, ki je imetnikom velikih kmetij nalagala previsoke davke. Zato meni, da so podani pogoji po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS/I, št. 27/1991 do Ur.l.RS št. 31/1993, v nadaljevanju ZDen) in zahteva vrnitev navedenih parcel.

Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo. Predlagatelj se je proti sklepu sodišča prve stopnje pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča je predlagatelj vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved priče, ki je bila zakoniti zastopnik nasprotne udeleženke pri sklepanju pogodbe, in je izpovedovala tako, da je zaščitila svoje interese in interese nasprotne udeleženke.

Poleg tega predlagatelj sporne pogodbe ni podpisal. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali sporna pogodba ustreza pravi volji prodajalca. Trditev sodišča, da je predlagatelj svoj podpis na pogodbi priznal, je protislovna, saj v spisu v tej smeri ni nikakršnih dokazov. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo, ali je imel predlagatelj v kritičnem obdobju davčne zaostanke, ali pa so mu oblastni organi le grozili z večjimi davki. Predlagatelj v reviziji navaja, da je višje sodišče v podobnih primerih odločilo, da grožnja z davčnim izvršilnim postopkom lahko predstavlja okoliščine iz 5. člena ZDen. Zato revident predlaga, naj vrhovno sodišče predlogu denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev podržavljenega premoženja stroškovno ugodi predvsem tako, da izpodbijana sklepa spremeni in samo odloči o vrnitvi podržavljega premoženja, podrejeno pa, da izpodbijani odločbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP, Ur.l.SRS, št. 30/86) poslalo nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o predlagateljevemu priznanju podpisa na pogodbi, in med listinami in zapisniki. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ugotovitev, ali je predlagatelj podpis na pogodbi priznal ali ne, ni odločilno dejstvo za presojo, ali so podani pogoji za denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen. Že sodišče druge stopnje je opozorilo, da predlagatelj z navedbami, da pogodbe sploh ni podpisal, zatrjuje drugo dejansko in pravno podlago kot v predlogu. Zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizijsko sodišče je tudi po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Predlagatelj skuša z navedbami o neverodostojnosti priče, o tem, da predlagatelj pogodbe ni podpisal, in o tem, da sodišče ni ugotovilo, ali je imel predlagatelj v kritičnem obdobju davčne zaostanke ali ne, doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče opozarja, da po tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili:

- da do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi arondacije;

- da je bil predlagatelj v težkem položaju, ker je moral sam skrbeti za kmetijo in je imel zaradi dedovanja tudi denarne obveznosti do sestre;

- da je predlagatelj prodal nepremičnine zaradi plačila zaostalih davkov;

- da se je predlagatelj svobodno odločil, da s prodajo zemljišča poravna zapadle davke.

Predlagatelj ima prav, ko v reviziji opozarja, da je tudi prisilni značaj izvršilnega postopka zaradi izterjave davčnih obveznosti lahko okoliščina, ki skupaj z drugimi okoliščinami v konkretnem primeru pomeni grožnjo v smislu 5. člena ZDen. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da predlagatelj pogodbe ni sklenil zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, temveč se je za tako rešitev odločil sam, prostovoljno. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili določbo 5. člena ZDen, ko sta odločili, da je neutemeljen njegov predlog za vrnitev prodanega zemljišča.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.