Appeal allowed; court of first instance erred on jurisdiction and failed to rule on combined evidence request.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točki 2 in 3 izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Predlagatelj je predlagal ogled premičnin v objektu nasprotne udeleženke, da bi kasneje z lastninsko tožbo zahteval njihovo vrnitev. Dejstvo, da premičnin ni natančno opredelil, ne predstavlja ovire za ugoditev predlogu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, da je predlog za zavarovanje dokazov z ogledom v Narodni galeriji v Ljubljani umaknjen. Nato se je izreklo za krajevno nepristojno glede odločanja o zavarovanju dokazov z zaslišanjem priče E.H. iz Ljubljane ter odločilo, da bo po pravnomočnosti te odločitve zadevo v tem delu odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Nazadnje pa je zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov z zaslišanjem priče J.J. in opravo ogleda ter prepoznavo predmetov na Gradu Strmol s pomožnimi objekti ter protokolarnem objektu Brdo s pomožnimi objekti.

Zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka se zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje predlagatelj. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je jasno povedal, zakaj želi zavarovanje dokazov v predlaganem smislu. V skladu z določbo 265. člena ZPP je svoj predlog tudi izrecno obrazložil, prav tako pa je jasno navedel tudi druge razloge, ki izhajajo iz nadaljnjih določb ZPP. Vnovič navaja, da ne obstaja več nikakršen razlog, da bi s premičninami razpolagala RS, ki pa na njegove predloge k prostovoljni izpolnitvi ne reagira. Tak predlog, kot ga je podal, je za vračilo iz tega razloga nujen in mu tudi ne preostane nič drugega. Zapisov ni. Nadalje izpostavlja, da niti ne gre samo za zaslišanje priče, kot si to zmotno predstavlja sodišče, marveč za prepoznavanje predmetov z njune strani.

Pritožba je utemeljena.

Pogoje za izvedbo postopka z zavarovanjem dokazov določa 266. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbeno sodišče ne sprejema razlogov sodišča prve stopnje, da predlagatelj svojega predloga ni obrazložil v skladu z navedenim pravilom. Jasno je poudaril, da obstaja nevarnost, da bodo priče umrle, saj je ena izmed treh oseb, ki bi lahko nastopile kot priče v predvideni rei vindikacijski pravdi, že pokojna. Prav tako je jasno navedel, kaj želi s predlaganimi dokazi dokazati. Dokazati skuša dejstvo, da so premičnine, katerih lastnik je, in katerih vrnitev bo zahteval v pravdi, v posesti nasprotne udeleženke. Po mnenju pritožbenega sodišča ne more predstavljati ovire dejstvo, da predlagatelj premičnin ni točno opredelil, marveč jih je označil s skupnim pojmom premičnine. Navedeno bi seveda predstavljalo oviro v lastninski pravdi, kjer mora lastnik zahtevati vrnitev točno določene stvari, ne pa tudi v postopku zavarovanja dokazov. Navedeno pa velja v obravnavani zadevi še toliko bolj. Ker gre za stvari, ki so bile zaplenjene predlagateljevemu pravnemu predniku pred več kot pol stoletja in tudi v zaplembenem aktu niso bile označene drugače kot "premičnine", je objektivno nemogoče, da bi predlagatelj te stvari posamično označil. To bi bilo mogoče le ob aktivnem sodelovanju nasprotne udeleženke, h kateremu pa je predlagatelj pravno ne more prisiliti. Tako je podan položaj, ko lahko nasprotna udeleženka, ki je na splošni pravni ravni sicer sprejela ustrezne akte, ki naj popravijo po vojni storjene krivice, na konkretni ravni ravno to onemogoča. Tako se izkaže, da je predlagateljeva edina možnost, da doseže ogled s pomočjo sodišča.

Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o predlogu. Kot opozarja tudi sam pritožnik, namreč ni predlagal dokazov z zaslišanjem prič na eni ter ogledom premičnin na drugi strani, marveč je predlagal sintetičen dokaz, ki združuje oboje. Sodišče o tako postavljenem predlogu ni odločilo. Ob tem pa se seveda zastavlja vprašanje, katera prvina tako predlaganega dokaza je odločilna za presojo pristojnosti sodišča: pristojnost sodišča glede na območje, na katerem so stvari, ki naj bi si jih ogledali ali pristojnost sodišča glede na prebivališče priče (drugi odstavek 265. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo treba predlagano procesno dejanje opraviti na gradu Strmol in na Brdu pri Kranju ter je zatorej to tudi odločilna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, ki se je v drugi točki izreklo za krajevno nepristojno, napačna. Poleg tega pa bo moralo sodišče, kot že rečeno, odločiti o predlogu tako, kot ga je postavil predlagatelj. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih drugi in tretji točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).