Possessory right cannot be asserted against a non-owner; court upholds first instance judgment dismissing appeal.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Nasproti položniku stvari, ki ni njen lastnik, shranjevalec ne more uveljavljati pridržne pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec kot shranjevalec tožeči stranki izročiti več točno označenih elektromotorjev in reduktorjev, te obveznosti pa se oprosti, če tožeči stranki plača 712.210,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1997 dalje. Toženec mora tožniku povrniti 175.443,00 SIT.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov s predlogom, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Toženec je sporne predmete odpeljal k sebi zgolj iz razloga, ker se tožeča stranka ni držala dogovora in tega materiala v nekaj dneh ni odpeljala iz dogovorjene začasne hrambe v IMP (ne pa pri tožencu), kjer ga niso mogli več hraniti. O tem je bila tožeča stranka obveščena, vendar je predmete prvič zahtevala šele po prejemu tožbe. Takrat pa je toženec izročitev zavrnil, dokler mu tožeča stranka ne bi plačala vsaj dela že zapadlega dolga (vsaj PTT stroške, ki jih je zanjo založil, dolgovala pa mu je tudi uporabnino za njegove prostore). Toženec je torej le uveljavljal pridržno pravico v smislu 286. člena ZOR, o kateri pa se sodišče ni izjasnilo, čeprav se je nanjo smiselno skliceval. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, napačno pa je uporabljen tudi navedeni predpis, ki narekuje zavrnitev zahtevka. Sodba pa je najmanj preuranjena, saj bi bilo treba vpogledati zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani med družbama P d.o.o. in E d.o.o., da bi se ugotovilo, ali slednja res priznava zahtevek, s tem pa utemeljenost zdaj obravnavanega zahtevka. Predvsem pa je napačen zaključek, da je toženec odpeljal k sebi vse predmete, ki so predmet tožbe. Kateri so mu bili izročeni bi morala dokazati tožeča stranka, pa tega ni storila, saj ni predložila od obeh podpisanega seznama. Zgolj dobavnice, ki so podlaga konsignacije med P in tožnikom, ne zadoščajo, saj se ne nanašajo na pravdni stranki. Priče niti števila reduktorjev in elektromotorjev niso mogle potrditi, kaj šele njihovo vrsto in oznako. Direktor tožeče stranke je potrdil toženčevo izpovedbo, da se ob selitvi materiala ni vodila nobena evidenca. Kasneje je svojo izjavo spremenil, sodba pa o teh nasprotjih nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi prekoračilo alternativni zahtevek, saj je obresti priznalo od 21.10.1997, čeprav so zahtevane od vložitve tožbe (13.3.1998 dalje). Ker pa stvari niso vredne več kot P d.o.o. zahteva v svoji tožbi, bi obresti lahko tekle od izdaje sodbe, to je od 17.2.2000 dalje. Napačna je še odločitev o pravdnih stroških glede na to, da je tožeča stranka uspela le s 30% od zahtevanega zneska 2.213.827,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Pridržno pravico v smislu določila 1. odst. 286. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko upnik zapadle terjatve uveljavlja le proti dolžniku, ki je lastnik stvari. Tako iz navedb v odgovoru na tožbo kot iz toženčeve izpovedi pa sledi, da lastnik spornih stvari, ki so v rokah toženca, ni tožnik, pač pa firma P d.o.o. Pritožbena izvajanja v zvezi s pridržno pravico so torej brezpredmetna. Glede količine stvari, katerih izročitev zahteva, se je tožeča stranka ves čas postopka sklicevala na predloženo dokumentacijo med njo in lastnikom, to je firmo P. Ker toženec ni dokazal nasprotnega, torej manjšega števila, je prvo sodišče po presoji pritožbenega sodišča odločitev utemeljeno oprlo na tožnikove listinske dokaze. Prepričljivi so tudi s tem povezani dodatni prvostopenjski argumenti.

V zvezi z denarnim zahtevkom je prvo sodče očitno prezrlo, da ni bil postavljen kot altrenativni zahtevek, pač pa kot altrenativno upravičenje (facultas alternativa) v smislu določila 409. člena ZOR. Toženčeva obveznost, ki je izvršljiva, je torej le izročitev stvari, sme pa se odločiti tudi za plačilno dajatev. Zoper odločitev sodišča mimo predlagane dajatve kot dolžnikovega izbirnega upravičenja, bi se torej lahko pritožil le tožnik (upnik) ne pa toženec. Odgovor na zadevne toženčeve pritožbene trditve torej ni potreben. Ne glede na to pa ni odveč pripomniti, da je toženec zaslišan kot stranka potrdil, da so predmeti, ki so še pri njem, dejansko vredni okrog 7.000 DEM, kar približno ustrezna znesku, katerega plačilo mu omogoča, da se oprosti izročitve.

Toženčeva obveznost po tožbenem zahtevku je torej izročitev predmetov, s tem pa je tožeča stranka v celoti uspela in je zato odločitev o pravdnih stroških pravilna (čl. 154/1 ZPP).

Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 353 ZPP).