Court allows tenant's claim for rent instead of residence right due to long non-enforcement.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.6.2000, v izpodbijanem 1. odstavku točke 3. izreka (sprememba preužitka v denarno rento) spremeni tako, da se tam navedeni tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

V točki 3. (pravilno tč. 4) izreka pa se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tam navedenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi (prenehanje služnostne pravice stanovanja) v celoti ugodi.

Tožnica M. K. mora toženki Z. K. povrniti njene pravdne stroške na prvi stopnji v znesku 287.777,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Skaljeni osebni odnosi med preživljalcem in preužitkarjem niso nujno podlaga za spremembo preživljančeve pravice v denarno rento.

[OBRAZLOŽITEV]

Po dovolitvi spremembe tožbe (tč. 1 izreka) in ustavitvi postopka za izdajo začasne odredbe (tč. 2 izreka) je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom odločilo, da se stvarno breme preužitka, določeno v korist tožnice M. K. v sklepu O 181/77 z dne 25.5.1978, od 16.11.1993 dalje spremeni v mesečno rento 9.000,00 SIT (razen dolžnosti vsakoletnega izročanja 8 m3 bukovih drv) (1. odst. 3. tč. izreka), višji oz. drugačen zahtevek, to je za spremembo tožničine služnostne pravice stanovanja v rento) pa je zavrnilo (2. odst. tč. 3 izreka). V celoti je prvo sodišče z isto sodbo zavrnilo tudi nasprotni tožbeni zahtevek Z. K., po katerem naj bi služnostna pravica stanovanja v korist M. K. prenehala (tč. 3, oz. pravilno tč. 4 izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje (tč. 4. oz. pravilno tč. 5 izreka).

Sodbo izpodbija toženka Z. K. iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se spremeni tako, da se tožničin zahtevek v celoti zavrne, njenemu nasprotnemu zahtevku pa ugodi, vse s stroškovnimi posledicami. V zvezi s preužitkom meni, da sodišče ni ugotovilo njegovega dejanskega obsega ob upoštevanju krajevnih navad oz. običajev ter materialno socialnega stanja zavezanca, to je toženke kot prevzemnice kmetije. Upoštevalo tudi ni nespornih relevantnih dejstev, da je namreč toženka svojo obveznost vseskozi izpolnjevala in je le na tožnici, da nespornih dajatev ni hotela prevzemati in jih je celo izrecno zavračala.

Tožnica je prostovoljno prenehala izvrševati preužitkarske pravice, očitno zato, ke je, kakor izhaja iz spisu priloženega spisa CSD, prejemala nemajhno socialno pomoč v denarju. Odpovedala pa se je tožnica tudi služnostni pravici stanovanja, saj se je skupaj s svojo takrat še živečo materjo (toženkino taščo) preselila v drugo stanovanje "nad svinjakom", kjer živi še danes. Po preselitvi svoje pravice stanovanja tudi ni nikoli več uveljavljala, niti ni ugovarjala ves čas znanemu ji dejstvu, da so namreč predmetni prostori zasedeni, sedaj že preko dvajset let. Ugovor, da je med strankama prišlo do nerazumevanja, je z vidika izpolnjevanja obveznosti irelevanten, če in dokler zavezanec svoje obveznosti korektno izpolnjuje in jih želi izpolnjevati, razumevanje pa ni bistven pogoj pogodbe.

Tako je bilo tudi pri sporazumih o nadaljnjem izpolnjevanju preužitka, ki sta jih stranki sklenili na CSD, izključno iz razlogov poravnave in v dobri veri pa je tožnica preužitek ponovno začela neutemeljeno odklanjati. Podlage za spremembo preužitka v mesečno rento torej ni. Sodna praksa spremembo dopušča, ko je izvrševanje objektivno otežkočeno, vendar zavezancu in ne preužitkarju. Z odločitvijo o spremembi v mesečno rento z vključitvijo ostalih dejstev je kritno razmerje med strankama, ki temelji na odplačnosti posla, porušeno, saj bi tako morala toženka tožnici letno plačati 448.000,00 SIT.

To pa bi ob upoštevanju tožničine starosti predvidoma trajalo cca 40 let oz. vrednostno 17.920.000,00 SIT. Ob dejstvu, da je bilo dedičev pet, takega bremena, ki celo presega vrednost kmetijskega gospodarstva, nobena tovrstna kmetija ne prenese. V zvezi z odločitvijo o služnosti stanovanja pa toženka kot nasprotna tožnica še ponovno poudarja, da je nedvomno nastopilo priposestvovanje prostosti. Zmotna je tudi odločitev o zamudnih obrestih, saj toženka glede na svojo pripravljenost in dejansko izpolnjevanje obveznosti nikoli še ni prišla v zamudo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo opisuje pretekle dogodke v hiši in poudarja toženkino dobro premoženjsko stanje, ki ji omogoča izplačevanje prisojene rente. Stanovanje je morala zapustiti zaradi nevzdržnih razmer, čeprav je po očetovi oporoki tožničina last do njene smrti. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78) v 2. odstavku 121. člena res določa, da sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. Odločitev o tem, ali takšna sprememba ustreza eni in drugi stranki torej, tudi po stališču uveljavljene sodne prakse, ne more biti odvisna od subjektivne volje ene same pogodbene stranke, možna pa je sprememba, če se ugotovi, da ustreza eni in drugi stranki tudi takrat, kadar se ji preživljanec upira. V obravnavani zadevi pa se preživljanka spremembi v denarno rento ne upira, ampak jo nasprotno prav ona in izključno ona zahteva, medtem ko spremembi nasprotuje zavezanka. Nesporno je, da se je tožnica, ki hoče doseči nadomestitev v naravi izgovorjenega preživljanja z mesečnimi denarnimi zneski, preselila iz prej s toženko skupnih prostorov v drugo, ločeno stanovanje. Ugotovljena dolgotrajna nesoglasja med njima zato po presoji pritožbenega sodišča niso in ne morejo biti ovira za izpolnjevanje toženkine obveznosti dajanja preužitka v naravi, saj ne gre za skupno življenje in prehranjevanje pri skupni mizi. Slednjemu, to je dajanju hrane (od toženke), se je tožnica celo izrecno odpovedala pri Centru za socialno delo v Kranju dne 27.5.1992 (priloga B 9). Ne glede na to je v opisani situaciji nudenje prehrane tožnici možno, za izročanje ostalih prehrambenih artiklov in drv, ki jih v okviru dogovorjenega stvarnega bremena preužitka povzema izpodbijana sodba po zapisniku CSD o določitvi obsega preužitka z dne 21.2.1990 (B 17), pa kljub skaljenim osebnim odnosom med strankama itak ni videti nobene ovire. Toženka ob tem ves čas postopka in tudi še v pritožbi odločno izraža pripravljenost izpolnjevati svojo obveznost nasproti tožnici.

Iz izvedenih dokazov sledi, med strankama pa očitno tudi ni sporno, da se je tožnica (in toženka po nasprotni tožbi) M. K. že okrog leta 1980 preselila v stanovanje "nad svinjaki" in nato nikoli ni zahtevala, da se ji omogoči vrnitev v stanovanje, na katerem je imela dosmrtno osebno služnost uporabe. Ob takem stanju stvari ni dvoma, da je izvajanje služnostne pravice stanovanja opustila. Ne glede na razloge, ki so tožnico do takega ravnanja privedli, in ne glede na to, ali se je toženka pred tem tožničinemu izvrševanju osebne služnosti uprla ali ne, je torej ta pravica zaradi dejanskega neizvrševanja in upravičenkine (tožničine) najmanj triletne pasivnosti, to je neuveljavljanja pravice, prenehala (pravno pravilo paragrafa 1488 ODZ). Izpodbijano sodbo je zato pritožbeno sodišče tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi spremenilo, in sicer tako, da mu je ugodilo (čl. 358, tč. 4 ZPP).

Po opisanih spremembah je toženka in nasprotna tožnica Z. K. v pravdi v celoti uspela in ji mora zato tožnica in nasprotna toženka M. K. povrniti vse nastale pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Odmerjeni po predloženih specificiranih stroškovnikih na podlagi veljavne odvetniške tarife ti znašajo 287.777,00 SIT.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.