Supreme Court dismisses appeal on tort damages, upholding lower courts' assessment of non-material injury compensation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 2.963.433,60 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 244.959,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Za pretrpljene telesne bolečine je tožniku prisodilo 900.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.700.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 500.000,00 SIT. Na račun nepremoženjske škode je bilo tožniku priznano skupaj 3.400.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zviša prisojeno odškodnino za nadaljnjih 5.100.000,00 SIT. Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. A. K., iz katerega izhaja, da je bilo zdravljenje dolgotrajno. Dolgo je trajal tudi strah za izid zdravljenja. Ponovno se je pojavil depresivni sindrom. Zato je odškodnina za nepremoženjsko škodo v vseh treh postavkah določena prenizko. Navaja, da je zaradi poškodbe invalid druge stopnje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v celoti upoštevali izvedensko mnenje prim dr. A. K. Izvedenčeve ugotovitve so povzete v obeh sodbah. Tudi tožeča stranka se v reviziji sklicuje na te ugotovitve, zato jih ni treba več ponavljati. Ugotovljeno je, da tožnik hudih bolečin sploh ni pretrpel, da pa je pretrpel dolgotrajne srednje in lahke bolečine in številne resne nevšečnosti med zdravljenjem. V zvezi s tem ima pravico do odškodnine za pretrpljene telesne bolečine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Odškodnina v znesku 900.000,00 SIT je določena v skladu z merili, ki jih uzakonja navedena določba ter ustreza praksi sodišč v primerljivih primerih. Sodišči sta pravilno upoštevali dolgotrajnost bolečin in vse nevšečnosti, kot so nošnja vratne opornice, fizikalna terapija in drugo. Po drugi strani pa je pomembno tudi to, da tožnik hudih bolečin sploh ne trpel. Zato ni utemeljen njegov predlog, da se mu iz tega naslova prisodi višji odškodninski znesek.

Tožnik je ob nesreči prestal sorazmerno kratkotrajen strah, kasnejši strah za izid zdravljenja pa glede na naravo in težo poškodb ni bil intenziven. Zato je priznana odškodnina v znesku 300.000,00 SIT ustrezna iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v zvezi z odškodnino za telesne bolečine.

Za duševne bolečine zaradi zmajšanja življenjske aktivnosti je tožniku prisojena odškodnina v znesku 2.200.000,00 SIT. Pri tem je upoštevano, da je bila nesreča sprožitveni dejavnik že prej ugotovljenega depresivnega sindroma. To izvedenčevo ugotovitev sta obe sodbi razlagali v korist tožnika v tem smislu, da sta nastanek bolezni v celoti pripisali nesreči, med tem ko je izvedenec nesrečo štel le kot enega od sprožilnih dejavnikov ponovnega pojava že prej obstoječe bolezni. Pojav depresivnega sindroma je najhujša posledica poškodbe, zaradi katere je tožnik postal invalid druge kategorije. Zaradi drugih ugotovljenih posledic in sicer zaradi omejene gibljivosti hrbtenice lažje stopnje z lomljeno osjo v segmentu C4 - C5, tožnik ni izgubil zmožnosti za opravljanje svojega poklica tehnologa. Zgolj te posledice ne bi opravičevale odškodnine v prisojenem znesku 2.200.000,00 SIT. Takšna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je utemeljena samo zaradi upoštevanja nesreče kot vzroka ponovnega pojava depresivnega sindroma, zaradi česar je tožnik invalid druge kategorije. Prisojena odškodnina predstavlja znaten znesek, s katerim so dovolj upoštevane subjetivne okoliščine na strani tožnika. Upoštevanje meril po 200. členu ZOR in primerljive sodne prakse pa ne dopušča nadaljnjega zvišanja odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).