Appeal against court fee assessment dismissed as late; main judgment appeal barred by finality.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Drugi odst. 27. člena ZST ne določa pritožbenega roka, temveč dopušča posebno pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Ker je bil postopek že pravnomočno končan, pritožba zoper odločbo o glavni stvari ni več možna, zato je na podlagi citirane zakonske določbe dopustna pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse. Če odločba o glavni stvari še ni izdana, je pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse vezana na pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, zato je v tem primeru potrebno upoštevati 8-dnevni pritožbeni rok, določen v 4. odstavku 14. člena ZDSS.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na zahtevo strank izdalo sklep o odmeri sodne takse, s katerim je ugotovilo, da so tožniki M. M., I. M. in A. P. plačali pravilno odmerjeno takso za tožbo po nalogu vsak v višini 3.570,00 SIT in tožnica M. G. po opominu v višini 5.470,00 SIT (1. tč. izreka) in da so tožniki C. A., M. A., F. B., M. H., J. L., B. M., N. P., I. R., A. V. dolžni plačati odmerjeno sodno takso za tožbo vsak v višini 5.470,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeni sklep se pritožujejo tožniki C. A., M. A., F. B., M. H., J. L., B. M., N. P., I. R. in navajajo, da smatrajo, da so zaradi odstopa od tožbe oproščeni plačila sodne takse in da niso bili seznanjeni s ponovno vložitvijo tožbe ter da z njo niso soglašali.

Pritožba je prepozna.

Sklep izdan na podlagi 1. odst. 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. SRS, št. 30/78 - 77/2002) je bil vročen pooblaščencu tožečih strank dne 4.11.2002 s pravnim poukom, da je zoper sklep dovoljena pritožba v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Osemdnevni pritožbeni rok je tako potekel dne 12.11.2002. Tožniki so pritožbo zoper sklep poslali priporočeno po pošti dne 13.11.2002, to je po poteku odprtega pritožbenega roka, ki je potekel dne 12.11.2002. Drugi odst. 27. člena ZST ne določa pritožbenega roka, temveč le dopušča posebno pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. V tem individualnem delovnem sporu je postopek že pravnomočno končan, zato pritožba zoper odločbo o glavni stvari ni več možna, vsled česar je dopustna pritožba zoper sklep. Ker pa je v primeru, da odločba o glavni stvari še ni izdana, vezana na pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, je potrebno upoštevati 8-dnevni pritožbeni rok, določen v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), kot je določeno v 4. odst. 14. člena.

Po določbi 2. odst. 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. V takem primeru predsednik senata sodišča prve stopnje pritožbo zavrže kot prepozno v skladu z določbo 1. odst. 343. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje tega ni naredilo, je moralo pritožbo zavreči kot prepozno, kot mu to nalaga določba 352. člena ZPP.

Pri tem pritožbeno sodišče le še ugotavlja, da je zmotno mnenje tožnikov, da zaradi umika tožbe niso zavezani za plačilo sodne takse za tožbo. Zakaj so tožniki dolžni plačati takso za tožbo šele po pravnomočno končanem postopku pa je razvidno iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.