Legislator Case Law & Legislation
VDS sklep Pdp 2207/2001 ECLI:SI:VDSS:2002:VDS.PDP.2207.2001 AI generated

Appeal allowed; employee must report to supervisor after temporary suspension ends if reassignment is pending.

Case Number VDS sklep Pdp 2207/2001
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court overturned the first-instance judgment, which had dismissed the employee's claim for continued employment rights. The court found that the first instance failed to properly evaluate evidence regarding the employee's confusion about his status after a temporary suspension and ruled on a vague reparative claim without specific details. Consequently, the case was remanded for a new trial where the employee must demonstrate compliance with the duty to report to his former supervisor when reassignment to a new role is incomplete.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o delovnih razmerjih; Zakon o delovnih sporih: Če delavec po vrnitvi na delo po začasnem čakanju nasprotuje razporeditvi na drugo delovno mesto in na tem delovnem mestu zaradi nedokončnosti razporeditve ni pripravljen nastopiti dela, se mora ob rednih prihodih na delo javljati nadrejenemu delavcu na dotedanjem delovnem mestu in čakati na njegova navodila.

Keywords

AI generated
temporary suspension reassignment pending duty to report unjustified absence remand for retrial procedural error labor dispute

Cited Legislation

AI generated
AI generated
VDS Sodba Pdp 411/95
Employee appeal dismissed for failing to report to work per medical commission findings.
VDS sodba Pdp 901/95
Employment court dismisses appeal confirming employer's right to rely on final medical commission decision for sick leave. The employer's termination was upheld as valid due to unauthorized absences after the final medical opinion. The court ruled that the final medical commission opinion is binding on the employer. The employer's appeal was rejected because the first-instance court did not commit essential procedural violations. The court affirmed the employer's right to terminate based on the final medical commission's decision. The employer's termination was upheld because the medical commission's opinion was binding and final. The court rejected the appeal as unfounded and confirmed the first-instance judgment. The employer's termination was valid due to the final medical commission's binding decision. The court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment against the employer. The employer's termination was confirmed because the medical commission's opinion was binding and final.
Sklep VIII Ips 134/99
Appeal allowed; vacation leave approval must be specific and communicated to employer for valid absence.
VDS Sodba in sklep Pdp 189/98
Appeal partially allowed; employment relationship terminated only upon final termination decision, not after five days of unauthorized absence.
Sodba VIII Ips 116/98
Appeal dismissed: Employee's unauthorized absence after employer termination was not a valid legal ground to challenge the dismissal.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če delavec po vrnitvi na delo po začasnem čakanju nasprotuje razporeditvi na drugo delovno mesto in na tem delovnem mestu zaradi nedokončnosti razporeditve ni pripravljen nastopiti dela, se mora ob rednih prihodih na delo javljati nadrejenemu delavcu na dotedanjem delovnem mestu (ob začetku delovnega časa in ne kadar koli tekom delovnega dne) in čakati na njegova navodila. Brez soglasja pristojnega nadrejenega delavca ali pismene odločitve pristojnega organa delavec ne sme ostajati doma, oz. mora takšne izostanke opravičiti iz drugih razlogov, (in ne iz razloga nestrinjanja z odrejeno razporeditvijo), da bi se lahko štelo, da je delavec izostal upravičeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 3.2.1993 in z dne 27.1.1994, o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi več kot 5 dni neopravičenih izostankov, ugotovilo, da tožniku s 25.1.1993 delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter mu od 26.1.1993 v breme tožene stranke priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik od 26.1.1993 dalje dejansko izostajal z dela in se tudi po 3.2.1993 na delo ni poskušal vrniti. Njegovi izostanki po 26.1.1993 pa naj bi bili opravičljivi, ker je bil v opravičljivi zmoti glede dolžnosti prihajanja na delo v zvezi s predhodnim statusom začasnega čakanja.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvi vrsti graja odločanje sodišča o pavšalnem reparacijskem zahtevku, saj bi moral tožnik tudi ta del svojega zahtevka določno opredeliti, da bi se lahko tožena stranka o njem določno izjavila. Hkrati pa pritožba graja zaključek sodišča o tožnikovi domnevno opravičljivi zmoti glede dolžnosti prihajanja na delo po 20.1.1993 oz. 26.1.1993, ki naj bi bil v nasprotju z materialnimi dokazi, ki se nahajajo v spisu.

Pritožba je utemeljena.

Ob dejstvih, da se v sodnem spisu nahaja sklep o čakanju na delo tožnika "od 1.4.1992 do najdalje 3.9.1992", z dne 31.3.1992 (priloga A 1), da drugi sklepi o čakanju na delo tožnika niso izkazani, da je izkazan telegramski poziv tožnika z dne 19.1.1993 oz. 20.1.1993, da se zaradi dela takoj javi pri pomočnici direktorja za upravno-pravne zadeve S. S. (priloga A 14), da mu je tega dne navedena izdala sklep o razporeditvi na delo voznika I in ni izkazano, da bi ga hkrati eventualno ustno napotila na nadaljnje čakanje, zaključek sodišča, da bi bil tožnik v zmoti, v katero naj bi ga spravila tožena stranka, da je po 21.1.1993 oz. 26.1.1993 še naprej lahko doma na čakanju, dejansko nasprotuje vsem navedenim dokazom, do katerih se prvostopno sodišče pri oblikovanju svojega zaključka niti ni izrecno opredelilo. Zato je bila pri izdaji izpodbijane sodbe dejansko storjena absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. 339. člena ZPP. Prav tako pritožba utemeljeno graja, da je prvostopno sodišče pristalo na zgolj pavšalno opredeljen reparacijski zahtevek, o katerem se tožena stranka ni mogla določno izjaviti. Tako pavšalno opredeljen zahtevek je sposoben za obravnavo v delovnem sporu le, kolikor tožena stranka izrecno pristane na zgolj načelno odločitev glede pravic iz delovnega razmerja. Brez tega pa pomeni odločanje o nekonkretiziranem zahtevku relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki je v tem primeru lahko vplivala na odločitev o sicer spornem obsegu pravic za čas prenehanja delovnega razmerja.

Iz obeh razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo lahko v ponovljenem postopku prvostopno sodišče gornje napake odpravilo. Pri tem glede vprašanja upravičenosti tožnikovih izostankov od 26.1.1993 dalje prvostopno sodišče ne bo moglo mimo materialnih dokazov, ki se nahajajo v spisu. Glede pravnih pravil o pozivu delavca, ki mu je obdobje začasnega čakanja poteklo, pa pritožbeno sodišče šteje, da se je tak delavec dolžan pozivu na delo odzvati oz. se po zaključku čakanja na delo zglasiti. Če pri tem nasprotuje hkratni razporeditvi na drugo delovno mesto in na tem delovnem mestu zaradi nedokončnosti razporeditve ni pripravljen nastopiti dela, se mora ob rednih prihodih na delo javljati svojemu nadrejenemu delavcu na dotedanjem delovnem mestu (ob začetku delovnega časa in ne kadar koli tekom delovnega dne) in čakati na njegova navodila. Brez soglasja pristojnega nadrejenega delavca ali pismene odločitve pristojnega organa delavec ne sme ostajati doma, oz. mora takšne izostanke opravičiti iz drugih razlogov, da bi se lahko štelo, da je delavec istal upravičeno.

Ob presoji pravno-relevantnih dejstev v gornjem smislu in končnem odločanju v ponovljenem postopku, bo prvostopno sodišče ponovno odločilo tudi o tožnikovih stroških postopka.