Appeal dismissed for nuisance claim; appeal against court costs ruling allowed due to financial hardship.

1. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženca oprosti plačila sodnih taks.

[JEDRO]

Dela, ki jih je opravil toženec na solastni nepremičnini predstavljajo ravnanje, ki utemeljeno vznemirja druga dva solastnika. Toženec bi za takšna dela, ki presegajo okvir rednega upravljanja solastne stvari, mora imeti soglasje obeh solastnikov. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek, naj toženec preneha z vznemirjanjem. Utemeljen pa je tudi odškodninski zahtevek, po katerem je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč v prvem odstavku 185. člena določa, da je odgovorna oseba, ki je povzročila škodo, prvenstveno dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnika sta zahtevala od sodišča, naj razsodi, da je toženec dolžan v celoti odstraniti vse prizidane dele k prej obstoječemu objektu na parc. št. 711/29 k.o. X. in sicer oba bivalna prizidka na severni in južni strani prej obstoječega objekta ter teraso s kletjo na vzhodni strani objekta, novo zgrajeni nadstrešek na štirih betonskih stebrih, ki se nahaja v nadaljevanju že zgrajenih prizidkov, škarpo, nove stopnice do prizidka ter leseno ograjo na parc.št. 711/29 k.o. Volčje in tako vzpostaviti prejšnje stanje, v bodoče pa se vzdržati posegov v to solastno stvar, brez soglasja tožnikov.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil toženec zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je prvi tožnik prvi brez pisnega soglasja posegel v skupno lastnino in sicer v hišo in del parcele. Poudarja, da se je z bratom - tožnikoma dogovoril, kako bodo nepremečnino uporabljali, sedaj pa mu brat preprečuje gradbena dela, ko je sam svoja že dokončal. Toženec meni, da je nepomembno zakaj je brat Z. začel z deli, pomembno je, da je v skupno lastnino posegel prvi, z bratom D. pa je bilo dogovorjeno, da dobi svoj 1/3 delež izplačan. Toženec se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Poudarja, da je kljub predlogu za oprostitev že vso takso plačal in navaja, da je sodišče prve stopnje najprej v obrazložitvi sklepa zapisalo, da nima sredstev za preživljanje, nato pa je to obrnilo in zapisalo, da sredstva ima in da še preživlja zunajzakonsko partnerko. Toženec je predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pa je utemeljena.

Tožnika sta vložila tožbo na podlagi 42. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) ki določa, da če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjenje preneha. Če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o pvrnitvi škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali sta tožnika lastnika in ali ju res toženec neutemeljeno vznemirja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da so tožnika in toženec bratje, ki so podedovali sporno nepremičnino in tako pridobili na njej solastninski delež vsak do 1/3; - da si tožnika in toženec solastnega premoženja še niso razdelili; - da se je drugi tožnik z izjavo z dne 9.4.1994 odpovedal solastninskemu deležu pod pogojem, da mu brata plačata za odkup stanovanja, kar pa še nista storila; - da so se ustno dogovorili, da bosta nepremičnino uporabljala prvi tožnik in toženec in sicer da bo prvi tožnik uporabljal zgornji del hiše in zahodni del zemljišča za obstoječim podpornim zidom, toženec pa spodnji del hiše - drugega dogovora glede uporabe zemljišča niso sklenili; - da je toženec v mesecu maju 1997 brez vsakega soglasja tožnikov začel spreminjati prejšnji objekt in sicer je zgradil prizidek, zamenjal kritino, zgradil teraso s kletjo, nadstrešek na štirih betonskih stebrih, oporni zid, nove stopnice do prizidka ter namestil leseno ograjo; - da sta ga tožnika najprej ustno opozorila naj z deli preneha, nato pa sta mu 30.5.1997 poslala še dopis.

Toženec v pritožbi izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega stanja in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je prvi tožnik prvi začel z gradbeni deli. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in v obrazložitvi navedlo, da je prvi tožnik res že v maju 1996 adaptiral zgornji del hiše tako da je zazidal odprtino in tako ločil spodnji del hiše od zgornjega, namesto starega podpornega zidu zgradil novega kamnitega in si na zahodnem delu zgradil dostop do zgornjih prostorov. Vendar tožnik zmotno meni, da je ta ugotovitev sodišča pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožnika sta tista, ki zahtevata od sodišča, da prepreči vznemirjanje s strani toženca in ne obratno. Zato je pomembno le, ali je toženec neutemeljeno vznemirjal oba tožnika. Zgoraj navedene ugotovitve (ki jih toženec ni izpodbijal) o tem, kakšna dela je opravil toženec na solastni nepremičnini narekujejo sklep, da gre za ravnanje, ki utemeljeno vznemirja druga dva solastnika. Sodišče prve stopnje je pravilno še ocenjevalo, ali je toženec ta dela opravljal utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi moral toženec za takšna dela imeti soglasje obeh solastnikov (četrti odstavek 15. člena ZTLR). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med brati le soglasje o uporabi posameznih delov nepremičnine, nikakor pa tožnika nista soglašala z gradbenimi deli, ki jih je opravil toženec. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 42. člena pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da vznemirajanje preneha. Pravilno pa je na podlagi drugega odstavka 42. člena tudi ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku, po katerem je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč v prvem odstavku 185. člena določa, da je odgovorna oseba, ki je povzročila škodo, prvenstveno dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka. Zato je Višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP).

Toženec pa ima prav, ko opozarja, da je napačna odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec v letu 1997 ni prejel dohodkov, ki bi presegli 11% letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, da živi z zunajzakonsko partnerko, ki nima dohodkov, da pa je solastnik stavbe in nepremičnine. Višje sodišče ocenjuje, da so kljub solastništvu stavbe in nepremičnine izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 168. člena ZPP za oprostitev plačila sodnih taks, zato je višje sodišče na podlagi četrte točke 358. člena v povezavi z 366. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in ugodilo predlogu toženca za oprostitev plačila sodnih taks.

Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih toženec v pritožbi ni priglasil.