Scholarship repayment claim dismissed because failing a final exam does not void the social welfare basis under ZOR.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 216.996,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.1.1998 do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 108.050,00 SIT, vse v 15 dneh."

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje v znesku 157.000,00 SIT ter stroške pritožbenega postopka v znesku 52.200,00 SIT, vse v 15 dneh.

[JEDRO]

Zgolj dejstvo, da prejemnik republiške šipendije ni zaključil šolanja, ne predstavlja podlage za nastanek obveze vrnitve štipendije po 4. odst. 210. čl. ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožeči stranki znesek 216.996,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 108.050,00 SIT. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 4. odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ke je ugotovilo, da je odpadla podlaga, zaradi katere je tožena stranka prejemala od tožeče stranke štipendijo, ker toženec ni opravil zaključnega izpita na Srednji šoli v Č.

Toženec se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje proti navedeni sodbi in jo izpodbija v celoti, zaradi vseh razlogov. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo št. U-I/99-15 z dne 28.7.2001 razveljavilo tisti del Pravilnika o štipendiranju, ki določa obveznost vračila štipendije. Svojo odločitev je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da bi obveznost plačila štipendije lahko določil le zakon, ne pa pravilnik kot podzakonski predpis. Že iz tega razloga bi moralo prvostopno sodišče zavrniti vsak zahtevek tožeče stranke glede vračila štipendije, ker je pač takšno določilo Pravilnika o štipendiranju razveljavljeno. Ustavno sodišče v svoji odločbi tudi natančno pojasnjuje učinkovanje razveljavitve, ki je v tem, da se razveljavljena določba pravilnika ne more uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev pričela učinkovati. S tem, ko je prvostopno sodišče ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, je ravnalo v nasprotju s citirano odločbo ustavnega sodišča. Ugotovitev, da je odpadla podlaga, zaradi katere je toženec prejemal denarna sredstva štipendije, ni točna. Toženec je prejemal štipendijo za šolanje na srednji šoli v Č.. Šolal se je ves čas prejemanja štipendije in tudi uspešno zaključil vse tri letnike; zato ne more biti govora o tem, da je podana pravna podlaga za vračilo štipendije, v smislu neupravičene pridobitve.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 608.912,00 SIT, ki ga je tožeča stranka oprlo na določbe Pravilnika o štipendiranju in se pri tem sklicevalo na že citirano odločbo ustavnega sodišča. Zavrnilna odločba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je zgolj zaradi tega, ker toženec ni opravil zaključnega izpita, odpadla podlaga, zaradi katere je od tožeče stranke prejemal štipendijo. Toženec je namreč prejemal republiško štipendijo, ki je izrazito socialne narave. Dodelitev štipendije je odvisna predvsem od premoženjskega stanja prosilca in je zato njen namen omogočiti šolanje tistim dijakom, ki zanj nimajo dovolj lastnih sredstev. Zato zgolj dejstvo, da toženec ni opravil zaključnega izpita, samo po sebi ne pomeni, da je odpadla podlaga, zaradi katere je prejemal štipendijo (4. odstavek 210. člena ZOR). Ker je tako sodišče prve stopnje glede ugodilne sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, iz tožbenih trditev pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravnem postopku - ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, je upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov v zvezi s postopkom na prvi in drugi stopnji sojenja (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odločalo o pravdnih stroških na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP, pri tem pa je upoštevalo veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah.