Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on telecom billing dispute due to lack of evidence for monopoly claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zakon o telekomunikacijah izvajalcem javnih telekomunikacijskih storitev nalaga, da za obračun storitev evidentirajo podatke o storitvah, ki so jih opravili za svoje uporabnike in jim na njihovo zahtevo v skladu s tehničnimi možnostmi omogočijo pregled podatkov o svojih storitvah (7. čl. Zakona o telekomunikacijah). Tožeči stranki, ki izpisa klicanih telefonskih številk iz navedenih razlogov ni mogla predložiti, zato ni mogoče očitati monopolističnega ravnanja, prav tako pa to dejstvo ne more biti v njeno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. V I 1676/95 z dne 9.10.1995 v veljavi v 1. in 3. tč. izreka in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 4.500,00 SIT nadaljnjih stroškov.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Vztraja pri izpisu vseh telefonskih pogovorov na svoji telefonski številki za obdobje od 15.11. do 30.12.1994. Sin G. je bil v času božičnih praznikov doma in v dokaz, da so računi tožeče stranke lažni, prilaga kopije ostalih računov za telefonske razgovore.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz navedb pritožbe izhaja, da tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ponavlja pa ugovore in dokazne predloge, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in je to nanje že tudi pravilno odgovorilo. Tako je ugotovilo, da telefonska centrala ni omogočala avtomatičnega izpisa klicanih številk temveč le, če je naročnik dal takšno zahtevo (prim. 73. čl. tedaj veljavnega Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah, Ur. list SFRJ št. 2/86 in 26/90) - to pa je toženec dal po izstavitvi računa, katerega vtožuje tožeča stranka. Tudi sedaj veljavni Zakon o telekomunikacijah (Ur. list RS št. 35/97) izvajalcem javnih telekomunikacijskih storitev nalaga, da za obračun storitev evidentirajo podatke o storitvah, ki so jih opravili za svoje uporabnike in jim na njihovo zahtevo v skladu s tehničnimi možnostmi omogočijo pregled podatkov o svojih storitvah (7. čl. Zakona o telekomunikacijah). Tožeči stranki, ki izpisa klicanih telefonskih številk iz navedenih razlogov ni mogla predložiti, zato ni mogoče očitati monopolističnega ravnanja, prav tako pa to dejstvo ne more biti v njeno škodo. Pravilno je zato sodišče prve stopnje dokazno presojalo toženčeve trditve o nepravilnosti višine računa za mesec december 1994. Katera dejstva je šteti za dokazana, pa je treba odločiti na podlagi dokazne ocene, torej vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99).

Tudi nadaljnje dejstvo, t.j. da je bil sin toženca v času božičnih praznikov v letu 1994 doma (in ne v Ameriki, zaradi česar naj bi bilo manj mednarodnih telefonskih pogovorov), je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Potem, ko je ugotovilo, da obračunsko obdobje računa tožeče stranke za mesec december 1994 (priloga A1) ne zajema božičnih praznikov, saj je bil račun izdan že pred tem (23.12.1994), stanje pa se nanaša na dan 15.12.1994, je pravilno ocenilo to dejstvo kot nepomembno. Prav tako je primerjalo nadaljnje stanje števca v obdobjih, ko je toženec zahteval, da se priklopi poseben aparat, ki beleži klicane številke oziroma telefonske pogovore in jih tudi pravilno in logično ocenilo, saj je ugotovilo, da toženec kliče medkrajevno in mednarodno (priloge A 7 - A 10). Računi, ki jih je toženec priložil pritožbi in ki se nanašajo na november 1995 ter leto 1996 (priloge B 5 - B 7), nimajo neposredne dokazne vrednosti, ob upoštevanju tudi drugih dokazov in dokaznega postopka v celoti (že omenjeni 8. čl. ZPP/77), pa ne dokazujejo toženčevih trditev, da tudi v spornem obdobju ni imel toliko klicev, kot jih je zaračunala tožeča stranka in da je zato njen račun napačen. Pritožbi priloženi novi dokazi (ki so po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP/77 sicer dopustni), torej ne kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP/77).

Uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 365. čl ZPP/77), je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).