Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on loan vs. sale contract based on conclusive acts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ravnanje sodišča glede dokazovanja dejstva, ali je med tožnikom in drugotožencem obstajalo posojilno ali kupoprodajno razmerje, bi lahko predstavljalo kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku (1. odst. 5. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), če bi sodišče o obstoju ali neobstoju pravnorelevantnih okoliščin sklepalo samo na podlagi izpovedi ene stranke ali prič, ki bi jih predlagala ena sama stranka. V konkretnem primeru pa ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje pravdne stranke obravnavalo neenakopravno, saj je izvedlo dokaz z zaslišanjem vseh pravdnih strank, prvenstveno pa se je oprlo na konkludentna dejanja samega tožnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta kupoprodajna pogodba z dne 28.5.1997, sklenjena med tožnikom in drugotoženo stranko, in kupoprodajna pogodba, sklenjena med drugotoženo stranko in prvotoženo stranko, katerih obeh je predmet pogodbe dvosobno stanovanje št. 55 v Ljubljani,........ ..., nični in povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Odločilo je, da mora tožeča stranka tožencema povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvotožencu 193.053,00 SIT, drugotožencu pa 216.990,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2001 dalje do plačila.

Proti sodbi se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila prikrajšana pri dokaznem postopku, ker niso bile zaslišane priče, ki bi potrdile, da je šlo za posojilo.

Ravnanje sodišča glede dokazovanja dejstva, ali je med tožnikom in drugotožencem obstajalo posojilno ali kupoprodajno razmerje, bi lahko predstavljalo kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku (1. odst. 5. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), če bi sodišče o obstoju ali neobstoju pravnorelevantnih okoliščin sklepalo samo na podlagi izpovedi ene stranke ali prič, ki bi jih predlagala ena sama stranka. V konkretnem primeru pa ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje pravdne stranke obravnavalo neenakopravno, saj je izvedlo dokaz z zaslišanjem vseh pravdnih strank, prvenstveno pa se je oprlo na konkludentna dejanja samega tožnika, to je izročitev originala kupoprodajne pogodbe drugotožencu, podpis kupoprodajne pogodbe z dne 28.5.1997 z overitvijo pri notarju, podpis najemne pogodbe z dne 21.7.1997, tožnikovo vabilo prvotoženca na ogled stanovanja, podpis najemne pogodbe z dne 5.12.1997, podpis dogovora z dne 19.11.1997 z izrecnim priznanjem obstoja kupoprodajne pogodbe. Vsebinsko očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

Zavrnitev dokaznih predlogov ene pravdne stranke pa lahko vodi tudi v zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker si je sodišče na podlagi v predhodnem odstavku citiranih dokazov lahko ustvarilo trdno prepričanje o pravni naravi razmerja med tožečo in drugotoženo stranko, bi bilo vsako nadaljnje izvajanje dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki, odveč in nepotrebno. K razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke z zaslišanjem prič, je treba še dodati, da v zvezi z dokaznim sredstvom - zaslišanjem prič ZPP vsebuje določbo, ki predstavlja poseben primer splošnega sistema povezanosti dejanske trditve z dokazno ponudbo (1. odst. 7. čl. ZPP). Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. čl. ZPP). Glede priče L. G. pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka sodišču prve stopnje ni posredovala njenega prebivališča. Glede B. M. K., E. M. in S. M., katerih zaslišanjem je tožeča stranka predlagala v tožbi, pa ni jasno, o katerih dejstvih naj bi izpovedovale na sodišču. Tudi pritožba v tem pogledu ni konkretnejša od navedb tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, ampak le pavšalno zatrjuje, da bi priče (brez navedbe njihovega imena) potrdile, da je šlo zgolj za posojilo.

Ker je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).