Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep III Cp 2339/2000 ECLI:SI:VSLJ:2001:III.CP.2339.2000 AI generated

Appeal allowed; court ruled trial court erred by checking statute of limitations ex officio in security proceedings.

Case Number VSL sklep III Cp 2339/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appellant's appeal and revoked the first-instance court's order denying security for a tax debt. The first court incorrectly applied the statute of limitations ex officio, whereas the law requires the debtor to raise this defense. The appellate court held that the trial court violated substantive law by failing to wait for the debtor's objection before assessing the limitation period.

Legislator headnote

AI generated

3. odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; 3. točka 365. člena Zakona o postopku pri izvršbenih narekih: The court must not examine the statute of limitations ex officio in security proceedings unless the debtor explicitly raises the defense.

Keywords

AI generated
statute of limitations ex officio duty security proceedings tax debt appellate review

Cited Legislation

AI generated
3. odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih
3. točka 365. člena Zakona o postopku pri izvršbenih narekih
15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju
239. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče ne ugotavlja in ne pazi na zastaranje terjatve iz naslova davčne obveznosti v postopku zavarovanja terjatve po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje njegove denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi dolgovnega seznama. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da so davčne obveznosti, ki so predmet zavarovanja, zastarane, na zastaranje pa pazi davčni organ, enako tudi sodišče, po uradni dolžnosti.

Zoper sklep se je v roku pritožil upnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ki v pritožbi predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izrecno določa, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar je tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda pristojni davčni organ. Torej je upnik predlagal zavarovanje v tem postopku na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje se pri izpodbijanem sklepu napačno sklicuje na mandatni postopek in zato ugotavlja zastaranje po uradni dolžnosti. Zastaranje bi lahko ugotavljalo šele na ugovor dolžnika, upnik pa bi imel možnost pred odločanjem o ugovoru podati navedbe in dokaze, ki bi potrjevali, da zastaranje ni nastopilo.

Pritožba je utemeljena.

Slediti je trditvi upnika v pritožbi, da sodišče prve stopnje ne ugotavlja in ne pazi na zastaranje terjatve iz naslova davčne obveznosti v postopku zavarovane terjatve z zastavno pravico po uradni dolžnosti. Po 3. odstavku 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se namreč sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu zastaranje kljub temu, da se dolžnik nanj še ni skliceval, upoštevalo, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).