Appeal dismissed; court rejects 'justified reason' for missed objection deadline and ten-year statute of limitations.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Vsebino predpostavke "upravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine naložilo dolžniku, da upniku v 8. dneh plača glavnico v znesku 14.935,00 SIT, do 31.3.1995 natekle zakonske zamudne obresti v znesku 6.523,00 SIT, zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 1.4.1995 do plačila, izvršilne stroške v znesku 6.625,00 SIT in v izterjavo navedene terjatve dovolilo izvršbo. Dolžnik je navedeni sklep izpodbijal z ugovorom, ki pa ga je sodišče zavrglo, saj ga je dolžnik vložil po poteku osemdnevnega ugovornega roka. Zaradi zamude ugovornega roka je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo.

Zoper takšno odločitev je dolžnik vložil pravočasno pritožbo, brez opredelitve pritožbenih razlogov in ponovil razloge za upravičljivost svoje zamude ugovornega roka, ki jih je navedel že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Kot razlog za zamudo navaja službeno prezaposlenost in selitev, zaradi katere je prezrl rok za ugovor. Ne glede na navedeno pa šteje, da je terjana terjatev zastarala, saj gre za občasno terjatev po 372. členu ZOR, za katero velja triletni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116. člena ZPP). Vsebino predpostavke "upravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Razlogi, ki jih navaja dolžnik, ne podlegajo merilom iz standarda "upravičenega vzroka".

Dolžnik pa se tudi ne more sklicevati na zastaranje terjatve. Po vsebini bi bilo mogoče tak ugovor šteti kot "ugovor zoper sklep o izvršbi po izteku roka" oz. za ugovor po 56. členu ZIZ, ki pa ne bi preprečeval izvršbe. Tudi če upnikova terjatev sodi med občasne terjatve, gre za terjatev, ki je bila ugotovljena s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Desetletni rok, ki je začel teči s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi oz. dan po poteku osemdnevnega roka za ugovor, pa še ni pretekel. Obravnavana terjatev zato ni zastarala.