Appeal dismissed; court held that lack of guarantee for execution success is not decisive for advance fee calculation.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's timely appeal against the first-instance judgment regarding the appointment of an execution agent and the setting of an advance fee. The appellant argued that the fee was excessive because the court failed to guarantee the recovery of the debt, noting the debtor had sold assets and fled. The court ruled that the appellant's request was limited to interest costs and that the lack of a guarantee for future recovery does not dictate the fee amount, as the appellant bears the risk of non-payment.
Legislator headnote
AI generatedArticle 289 of the Enforcement Act; Article 11 of the Tariff Rules: The court is not required to guarantee the success of execution or the recoverability of the debt when determining the advance fee payable to the execution agent.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Okoliščina, da ni zagotovila, ali in kdaj bo izvršitelju uspela izterjava, za odmero višine predujma ni odločilna.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za izvršitelja določilo V.Š. iz Ljubljane. Upniku je naložilo, da v 8 dneh založi 60.000,00 SIT predujma, na žiro račun izvršitelja pri Probanki d.d. Maribor, Poslovalnica Ljubljana.
Proti sklepu je upnik vložil pravočasno pritožbo. Obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlog ne uveljavlja in tudi ne pritožbenega predloga. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je pravdno sodišče poleg povračila upnikovih stroškov dolžniku naložilo tudi vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Po odločitvi pravdnega sodišča pa se je stanje bistveno spremenilo, saj je dolžnik lokal in zemljišče prodal ter se odselil neznano kam. Meni, da je v izvršbi bistvena vzpostavitev prejšnjega stanja ter povračilo škode. Vztraja, da mora sodišče na novo opredeliti kdo in kdaj je dolžan dela izvesti in plačati obveznosti. Od leta 1994 so dosedaj natekle tudi zamudne obresti in je znesek terjatve sedaj bistveno drugačen. Višina predujma je previsoka, saj ni zagotovila, da bo izvršitelj karkoli izterjal. Ne namerava polagati predujma za nedoločen čas in brez potrebe, saj je možnost, da bo dolžnik nedosegljiv ali pa nezmožen plačila. Vztraja, da se izvršba izpelje v celoti, ne le za stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Uvodoma je treba upniku pojasniti, da tudi v izvršilnem postopku velja pravilo, da je sodišče vezano na predlog stranke, ki postopek sproži in ne more samo, brez ustreznega predloga upnika, dovoliti prisilne izpolnitve celotne obveznosti, ki jo vsebuje izvršilni naslov, če je predlog za izvršbo vložen le za prisilno izterjavo v izvršilnem naslovu priznanih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Upnik je dne 24.9.1995 vložil izvršilni predlog le za izterjavo pravdnih stroškov v znesku 89.485,80 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje izvršilnega naslova, to je od 20.6.1994 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je upoštevalo predlog upnika in dovolilo izvršbo tudi za izterjavo zahtevanih zakonitih zamudnih obresti. Glede na to, da je upnik v tem postopku predlagal le prisilno izterjavo denarne terjatve, pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na navedbe upnika, ki se nanašajo na preostalo njegovo terjatev, ki jo vsebuje sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VI P 456/93, ki predstavlja izvršilni naslov (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).
Upnik v pritožbi ni navedel razlogov zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da se za izvršitelja določi V.Š. iz Ljubljane. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je bil izvršitelj določen v skladu z določbo 289. čl. ZIZ, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi navedlo. Tudi višino predujma je prvostopenjsko sodišče določilo v skladu z materialnim pravom, to je tako, kot mu nalaga določba 11. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Glede na to, da je izvršba predlagana z rubežem in prodajo premičnin je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo stroške, ki bodo nastali z opravo izvršbe. Okoliščina, da ni zagotovila, ali in kdaj bo izvršitelju uspelo karkoli izterjati, za odmero višine predujma ni odločilna. Upnik je tisti, ki se bo moral odločiti ali bo, v sklepu določenem roku predujem nakazal, sicer bo nastopila posledica iz III. odst. 38. čl. ZIZ, na kar je prvostopenjsko sodišče upnika v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi posebej opozorilo (glej I. odst. druge strani obrazložitve).
Pokaže se torej, da upnikova pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, na podlagi 2. tč. 365. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.