Appeal dismissed: Failure to pay advance fee within court-set deadline justified evidence rejection under ZPP 153(3).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellant challenged a first-instance court's rejection of a request for re-evaluation of seized movable property due to non-payment of an advance fee. The appellant argued the initial appraisal was grossly undervalued and requested a deadline extension due to financial hardship, but failed to apply for one before the deadline expired. The court held that the deadline for paying the advance fee is a judicial term subject to extension only upon request, and since the appellant did not seek an extension, the court was correct to reject the evidence request under Article 153(3) of the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 153(3) of the Civil Procedure Act; Article 110 of the Civil Procedure Act; The deadline for paying an advance fee is a judicial term that may be extended only upon request, and failure to request an extension when unable to pay within the set period justifies the court's decision to reject the evidence request.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
s k l e n i l o :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Izvršilno sodišče je dolžniku naložilo plačilo predujma za novo cenitev stvari in ga tudi opozorilo na posledice opustitve založitve predujma (3. odst. 153. čl. ZPP). Rok, ki ga sodišče določi za založitev predujma, je sodni rok in torej podaljšljiv (110. čl. ZPP). Če je dolžnik ocenil, da denarnih sredstev za predujem ne more zbrati v določenem roku, bi lahko pred iztekom roka prosil za njegovo podaljšanje, česar pa ni storil.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov predlog za ponovno cenitev zarubljenih premičnih stvari.
Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Na podlagi 3. odst. 89. čl. ZIZ je dolžnik predlagal, naj se ponovno opravi cenitev zarubljenega premičnega premoženja dolžnika. Prejšnjemu predlogu sodišče namreč ni ugodilo, ker dolžnik ni v določenem roku plačal zneska predujma. Izklicna cena je pretirano nizka. Le stroški naknadnega vlaganja v opremo, ki so bila opravljena v letih 1998 in 1999 znašajo 19.920.000,00 SIT, izklicna cena pa je le 3.700.000,00 SIT. Glede na takšno razliko bi sodišče lahko omogočilo dolžniku izvedbo dokaza. Dolžnik zaradi težke finančne situacije in ker gre za mrtvo sezono, ni uspel zbrati dovolj finančnih sredstev za založitev predujma, ki je dokaj visok. Znesek je sedaj plačal, o čemer v dokaz prilaga položnico. Predlaga ugoditev predlogu in ponovno cenitev opreme in stvari.
Pritožba ni utemeljena.
Bistveno kršitev določb postopka dolžnik vidi v kršitvi 3.odst. 153. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ. Po tem določilu sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo; v tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. Izvršilno sodišče je s sklepom dne 16.8.1999, ki ga je dolžnik prejel 3.2.2000, ugodilo dolžnikovemu predlogu za novo cenitev po 3. odst. 89. čl. ZIZ in mu naložilo plačilo predujma zanjo. Obenem ga je opozorilo na posledice opustitve založitve predujma. Rok, ki ga sodišče določi za založitev predujma, je sodni rok in torej podaljšljiv (110. čl. ZPP). Če je dolžnik ocenil, da denarnih sredstev za predujem ne more zbrati v določenem roku, bi lahko pred iztekom roka prosil za njegovo podaljšanje, česar pa ni storil. Denarni znesek je založil šele istočasno z vložitvijo pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče njegov ponoven predlog za cenitev zavrnilo. Izvršilno sodišče ni kršilo nobenega od procesnih predpisov, saj mu določilo 3. odst. 153. čl. ZPP celo narekuje takšno postopanje t.j. opustitev izvedbe dokaza in nadaljevanje postopka. Zatrjevana procesna kršitev torej ni podana, sklep sodišča prve stopnje pa je pravilen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).