Appeal allowed; Article 104 of ZNP applies only between claimant and defendant, not among co-defendants.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Določba 104. člena ZNP predstavlja izjemo od splošnega pravila o stroških, vsebovanega v 1. odstavku 35. člena ZNP, po katerem nosi praviloma vsak udeleženec sam svoje stroške in torej ni pravice do povračila stroškov. Vendar ta izjema ureja le razmerje med predlagateljem in nasprotnim udeležencem, ki mu je naloženo plačilo odškodnine; ne pa med večimi nasprotnimi udeleženci.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo Republiki Sloveniji kot zavezanki za odškodnino za zaplenjeno premoženje, da je dolžna nasprotnemu udeležencu Inštitutu d.d. v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 129.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude.

Zoper tak sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje Republika Slovenija. V pritožbi navaja, da so stroške postopka udeleženca Inštituta povzročili predlagatelji, ker so (najbrž za vsak slučaj ali izhajajoč iz Zakona o denacionalizaciji) predlog za vračilo zaplenjenega premoženja oziroma plačilo protivrednosti v denarju po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) vložili tudi proti temu udeležencu. Ne glede na kasnejše spremembe je bil 145. člen ZIKS v času vložitve predloga, to je 20.6.1995, jasen. Ker obravnavanega premoženja ni bilo mogoče vrniti v naravi (ker ne obstaja več), je bila za vračilo premoženja zavezana družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Nejasno je bilo ali je ta skupnost le država ali tudi občine. Že ves čas postopka pa je bilo jasno, da gospodarski subjekt ni družbenopolitična skupnost in zato Inštitut v nobenem trenutku ni mogel biti pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 145. člena ZIKS in zato zmotno zaključilo, da v času vložitve predloga za določitev odškodnine pasivna legitimacija na strani nasprotnih udeležencev ni bila jasna. Ob pravilni odločitvi bi bili stroške dolžni nositi predlagatelji. Pritožnica zato predlaga, da višje sodišče sklep tako spremeni, da povračilo stroškov nasprotnega udeleženca Inštituta naloži predlagateljem.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 104. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), po kateri stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Vendar sodišče prve stopnje citirane določbe ni uporabilo pravilno. Določbe 104. člena ZNP namreč ni mogoče razumeti tako, da bi bil nasprotni udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, dolžan povrniti stroške preostalim nasprotnim udeležencem, torej tistim, ki so se nepravdnega postopka udeleževali na njegovi strani. 104. člen ZNP predstavlja izjemo od splošnega pravila o stroških postopka, vsebovanega v prvem odstavku 35. člena ZNP, po katerem nosi praviloma vsak udeleženec nepravdnega postopka sam svoje stroške. Vendar pa ta izjema ureja le razmerje med predlagateljem in nasprotnim udeležencem, ki mu je naloženo plačilo odškodnine; ne pa, kot je bilo že pojasnjeno, med večimi nasprotnimi udeleženci.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi stališče pritožnice glede vprašanja pasivne legitimacije Inštituta ob vložitvi predloga. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vprašanje pasivne legitimacija tega nasprotnega udeleženca ob vložitvi predloga nejasno. V skladu z določbo 145. člena ZIKS je namreč zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja Republika Slovenija oziroma (pri vrnitvi v naravi) lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Nikakor pa ni zavezanec, kot pravilno opozarja pritožnica, gospodarski subjekt. Slednje tudi nikdar ni bilo sporno. Glede na obrazloženo bi bilo v obravnavani zadevi pri odločitvi o stroških postopka nasprotnega udeleženca (glede katerega je bil predlog umaknjen) pravilno uporabiti določbo 4. odstavka 35. člena ZNP.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravo, saj ni uporabilo določb 35. člena ZNP in je zmotno uporabilo določbo 104. člena ZNP, pa tudi, kot pravilno zatrjuje pritožnik, določbo 145. člena ZIKS. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo; zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.