Appeal dismissed; sale of apartment denied because the property was not habitable upon the Housing Act's enactment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za odklonitev prodaje stanovanja je odločilno, ali je bil imetnik stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) lastnik vseljive oz. za bivanje primerne stanovanjske hiše.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za stanovanje št. 6 v Ljubljani za ceno 2,091.312,00 SIT in pod pogoji Stanovanjskega zakona, ki so v izreku sodbe podrobno opredeljeni. Tožena stranka mora tožniku povrniti tudi 225.618,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka se proti sodbi pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Poudarja, da prvo sodišče ni upoštevalo napotkov v razveljavitvenem sklepu, po katerem je bilo treba ugotoviti, ali je bil tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju na dan uveljavitve SZ 19.10.1991 lastnik oz. solastnik stanovanjske hiše in zlasti, ali in kdaj bi bila ta vseljiva. Tako oceno - o vseljivosti - bi lahko podal le ustrezni izvedenec gradbene stroke, vendar ga sodišče ni postavilo, ker meni, da je dokazno breme na toženi stranki. Ta je tak dokaz že predlagala, sicer pa bi ga moralo sodišče izvesti po uradni dolžnost prav zaradi izvršitve naročil pritožbenega sodišča v skladu z določilom prvega odst. 377. čl. ZPP. Že predložene fotografije z datumom 14.10.1998, ki so posnete izključno za to pravdo, ne morejo verodostojno izkazati in prepričati sodišča o določeni gradbeni fazi. Še posebej ne glede na navedbe samega tožnika, da sta njegova starša do junija 1991 hišo zgradila do tretje gradbene faze, enako stanje pa je ugotovil pristojni upravni organ ob ogledu 16.4.1994. Pritožbi toženka prilaga fotografije, ki kažejo zatečeno dejansko stanje dne 2.4.1999 in izrecno predlaga izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bo ugotovil stanje zgrajene hiše na dan 19.10.1991. Končno pritožba graja še odločitev o pravdnih stroških, ki naj ne bi bila ustrezno obrazložena, upoštevan pa tudi ni uspeh vsake od strank, ki bi narekoval tako odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške oz. nasprotni povrne sorazmeren del stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnik opozarja, da je tožena stranka na zadnji obravnavi izrecno izjavila, da ne vztraja pri postavitvi izvedenca. Da pa ta tudi ni potrebna, izhaja iz že izvedenih dokazov. Po potrdilu Občine Vrhnika namreč hiša še v letu 1994, to je tri leta po uveljavitvi Sz, ni bila vseljiva, saj je bila zgrajena le do III. faze. V enakem stanju pa je po predloženih fotografija bila še leta 1997 in glede na izkazane dohodke tožnikove družine nikoli ne bo mogla biti dograjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek o kršitvi določila prvega odst. 377. čl. ZPP/77 ne drži. Prvo sodišče je namreč povsem ustrezno upoštevalo napotke razveljavitvenega sklepa in na primeren način ter v zadostni meri raziskalo odločilna dejstva v zvezi z vseljivostjo stanovanjske hiše tožnikovega očeta kot imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ), to je v oktobru 1991. Na podlagi izčrpno izvedenih dokazov sprejeti prvostopenjski zaključki o tem, da hiša v navedenem odločilnem trenutku nikakor ni bila vseljiva oz. primerna za bivanje in da sposobnosti za vselitev v doglednem času tudi ni mogoče pričakovati, so v celoti prepričljivi. Enako velja glede prvostopenjskih argumentov za tako oceno, ki jih pritožbeno sodišča zato sprejema, da jih ne bi ponavljalo. Dokaz z izvedencem gradbene stroke bi bil torej odveč, ne glede na to, da pritožbeni predlog za izvedbo tega dokaza ni upošteven, ker se mu je tožena stranka na glavni obravnavi 16.2.1999 izrecno odpovedala (list. št. 86). Tudi pritožbi priložene fotografije hiše iz leta 1999 ne kažejo bistveno spremenjenega stanja v zvezi s prejšnjimi, že upoštevanimi pri izpodbijani odločitvi in zlasti ne v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je predvsem uradnimi ugotovitvami pristojnih upravnih organov, ki v večji meri kot novejše fotografije pojasnjujejo stanje stvari v odločilnem času v letu 1991.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi s pravdnimi stroški. Iz specifikacije v obrazložitvi je razvidno, da so ustrezno uporabljene tarifne postavke veljavne Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 7/95), to je št. 13, 15 in 33 ter čl. 14 ob upoštevani aktualni vrednosti točke 87,40 SIT. V zvezi z zavrnjenim delom zahtevka pa očitno niso nastali nobeni posebni stroški. Določilo tretjega odst. 154. čl. ZPP je torej pravilno upoštevano.

Izpodbijana odločitev je torej pravilna in zakonita ter jasno in prepričljivo obrazložena, zato je pritožbeno sodišče, ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, prvostopenjsko sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP/77).