Appeal dismissed; interim order upheld as creditor proved claim probability and no significant debtor harm.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first instance court's rejection of the debtor's objection to an interim order. The creditors argued that the inheritance agreement was clear and the debtor intended to sell the property, while the debtor claimed the witness was biased and the claim lacked probability. The court ruled that the creditor had already satisfied the legal requirements for an interim order under Article 272 of the Enforcement and Security Act, and the debtor failed to overturn the established probability of the claim or demonstrate significant harm.
Legislator headnote
AI generatedArticle 272 of the Enforcement and Security Act; Article 353 of the Civil Procedure Act: An interim order is granted if the creditor proves the existence of a claim and the probability that the debtor will not suffer significant harm from the order.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.
[JEDRO]
Če upnik izkaže obstoj terjatve za verjeten, zadošča poleg tega že izkazana verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo pretrpel znatne škode.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnic zoper sklep istega sodišča o začasni odredbi opr. št. R 36/99-30 z dne 28.9.1999.
Proti sklepu se pritožujeta dolžnici, ki uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep ter sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnici večidel povzemata navedbe iz ugovora. Tako vnovič navajata, da sta dedni dogovor in sklep o dedovanju povsem jasna in nedvoumna in ni nikakršnega dvoma, da sta oni podedovali sporno nepremičnino. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, češ da je zapis dednega dogovora pomankljiv, naj bi bila neutemeljena, kajti v njem je jasno zapisano, da vse nepremičnine razen tistih, ki jih je prejel J.M., podedujeta dolžnici, torej tudi sporno parcelo. Dalje oporekata ugotovitvi sodišča, da nameravata dolžnici sporno zemljišče odtujiti. Pritožnici odrekata objektivnost izpovedbe priče M.R., saj naj bi le-ta kupec stare M.hiše in ima interes kupiti tudi sporno parcelo od upnice, zato ji je naklonjen. Dejstvo, da je J.M. pred smrtjo na oglasno desko nabil ponudbo za prodajo sporne parcele, ne pomeni ničesar. J.M. je vedel, da sta sporno zemljišče podedovali dolžnici ter bi, če bi s tem ne soglašal, gotovo sprožil ustrezen postopek. Pritožnici zaključujeta, da ob takšnem stanju zadeve, ni izkazana ne verjetnost terjatve, kakor tudi ne nobeden izmed nadaljnih pogojev po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.
V odgovoru na pritožbo upnica navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi in odločitvijo izpodbijanega sklepa. Prvo sodišče je namreč že s sklepom, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (R 36/99-30) pravilno ugotovilo vse potrebne dejanske predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, dolžnici pa v ugovoru s svojimi navedbami nista uspeli omajati niti izkazane verjetnosti terjatve niti tega, da obstaja nevarnost, da bo terjatev postala onemogočena in po drugi strani, da z izdajo začasne odredbe ne bosta utrpeli posebne škode. Sklep, s katerim je bil ugovor zavrnjen je v celoti odgovoril na ugovorne navedbe, sodišče pa je v njem tudi pravilno obrazložilo, zakaj jih je štelo kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožba, ki je bolj ali manj le povzetek ugovora, ne zamaje tiste stopnje ugotovitve resnice (verjetnost), ki v postopku zavarovanja zadošča za izdajo začasne odredbe. Ker je že prvo sodišče odgovorilo na ugovorne navedbe, ki so obenem tudi pritožbene, se pritožbene sodišče nanje v celoti sklicuje, da bi ne prišlo do nadaljnjega nepotrebnega ponavljanja. Pritožbeno sodišče dodaja le to, da v primeru, če parcele ne nameravata prodati ter bi potemtakem ne obstajala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena (tako namreč nakazujeta v pritožbi), še toliko bolj velja, da jima z izdajo začasne odredbe ne bo nastala ne le znatnejša, marveč nikakršna škoda. Ne glede na povedano, pa vsi ostali dokazi vzbujajo nevarnost, da imata dolžnici vseeno drugačen namen in je potemtakem podan tudi ta pogoj za izdajo začasne odredbe, ki pa za ugoditev predlogu ob izkazanem obstoju drugih dveh niti ne bi bil potreben.
Ker je pritožba neutemeljena in prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15 čl. ZIZ).
Upnica je predlagala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Po ZIZ odgovor na pritožbo ni predviden, zato stroški take vloge niso potrebni stroški in jih mora upnica nositi sama.