Court partially allows appeal, ruling management fees apply only to the period the defendant was the property owner.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka tako spremeni, da se sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi za znesek 3.028,50 SIT in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V 2. točki izreka se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.604,20 SIT.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SZ bremenijo stroški upravljanja lastnika stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VII I-815/96 z dne 6.5.1996 ter naložilo toženki, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožnici pravdne stroške v višini 11.007,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje toženka in opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica predložila pogodbo o upravljanju z dne 25.6.1992 ter ji predložila podpise stanovalcev, ki so identični podpisom k pogodbi o upravljanju z dne 16.5.1994. Toženka še poudarja, da je postala lastnica stanovanja šele v maju 1994 in ne že v oktobru 1993 in je šele od takrat dalje dolžna plačati vse stroške, ki odpadejo na navedeno stanovanje. Do maja 1994 pa toženka tožnici ne dolguje ničesar, kar je razvidno tudi iz najemne pogodbe št. z dne 16.10.1992. Zaradi navedenega toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oz. jo spremeni tako, da naloži toženki plačilo stroškov upravljanja od maja 1994 dalje, zakonite zamudne obresti ter sorazmerni del stroškov izvršilnega postopka. Toženka še predlaga, da pritožbeno sodišče naloži tožnici plačilo pravdnih stroškov toženke.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe III. in IV. poglavja Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ; Ur. l. RS št. 18/91 - 23/96), predvsem določba 24. člena SZ.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pojasnila tožnice in priloženega seznama odprtih postavk (priloga A1 v spisu) pravilno ugotovilo, da tožnica zahteva od toženke plačilo stroškov upravljanja za obdobje od oktobra 1993 do marca 1995. Obrazložilo je, da vtoževana terjatev temelji na pogodbi o upravljanju, sklenjeni dne 25.6.1992, ki jo je podpisala tudi tožena stranka, kot lastnica stanovanja št. 24. Pritožnica pa pravilno opozarja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj je iz najemne pogodbe, ki jo je sodišču prve stopnje predložila na naroku dne 20.4.1998 razvidno, da je toženka z lastnikom stanovanja Občino Bežigrad 16.10.1992 sklenila najemno pogodbo. Toženka torej ob podpisu pogodbe o upravljanju ni bila lastnica spornega stanovanja, ampak je bila lastnica stanovanja Občina Bežigrad.

V skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SZ pa bremenijo stroški upravljanja lastnika stanovanja. Najemnik je v skladu z določbo sedme alinee prvega odstavka 41. člena SZ dolžan plačevati le obratovalne stroške, ki so, kot izhaja iz 24. člena SZ del stroškov upravljanja. Tožnica pa obratovalnih stroškov ni niti specificirala.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženka dolžna plačati stroške upravljanja za čas, ko ni bila lastnica spornega stanovanja. Tožnica, kot je bilo obrazloženo, namreč ni dokazala, da bi bila toženka dolžna plačati vtoževane stroške upravljanja.

Ker pa toženka v pritožbi sama priznava, da je stroške od maja 1994 dalje dolžna plačati, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 3.028,50 SIT (stroški upravljanja ter zamudne obresti za čas od oktobra 1993 do maja 1994), v preostalem pa je sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.

Zaradi spremembe sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Ker je tožnica po spremembi sodbe uspela s svojim zahtevkom približno v 60%, ji je toženka dolžna plačati 60% njenih pravdnih stroškov, torej 6.604,20 SIT.

Toženka v pritožbi sicer predlaga, da pritožbeno sodišče "naloži tožnici plačilo pravdnih stroškov tožene stranke", vendar pa povrnitve pritožbenih stroškov ni določeno zahtevala, niti jih ni opredeljeno navedla v smislu določbe drugega odstavka 164. člena ZPP/77, zato pritožbeno sodišče o povrnitvi stroškov ni moglo odločati.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku.