Court dismisses appeal; contractual error not excusable when contract terms clearly state loan purpose.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je v pogodbi o dolgoročnem kreditu, ki je sestavni del sporazuma, sklenjenega pred sodiščem med banko, dolžnikom in tožnikom kot zastaviteljem izrecno zapisano, da daje banka uporabniku kredit za finančno prestrukturiranje podjetja, ni mogoče šteti, da je bil zastavitelj - tožnik, sicer po poklicu ekonomist, pri sklepanju sporazuma v opravičljivi zmoti, ker je menil, da bo banka nakazala dolžniku denar neposredno na žiro račun.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se razveljavi sporazum z dne 27.10.1995, opr. št. R 281/95 sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, s katerim so stranke tega sporazuma sklenile, da se zavaruje denarna terjatev tožene stranke z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini vl. št. 601 k.o., katerega lastnika sta tožnika vsak do 1/4, do poplačila terjatve v korist tožene stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek za izbris vknjižbe navedene zastavne pravice za terjatev tožene stranke ter tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.000.000,00 SIT odškodnine. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožnikov, hkrati pa je glede na tako odločitev naložilo tožnikoma, da sta nerazdelno dolžna povrniti toženki njene potrebne pravdne stroške, to je znesek 46.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje.

Tožnika sta se zoper sodbo pritožila iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Navajata, da je sodišče prve stopnje štelo kot dokazano, da je podjetje d.o.o. v stečaju, vendar dejansko in pravno nad tem podjetjem stečajni postopek ni uveden. Tožnika sta predlagala vpogled stečajnega spisa, iz katerega izhaja, da je bil B.na dan 31.12.1995 blokiran že 447 dni, vendar se sodišče o tem dokaznem predlogu sploh ni izreklo. Tožnik je kot sodelujoči v razgovorih z banko štel, da gre za kredit, ki bo nakazan za podjetje kot svež denar. Obrazložil je, kako bi se nato podjetje lahko rešilo. Za vsebino prošnje poslovodje tožnik ni vedel. Poslovodja je tožnika s sodelovanjem banke prefinjeno izigral. Tožnika obrazlagata svoje stališče, da tožena stranka že od vsega začetka ni imela namena izpolniti svojih pogodbenih obveznosti do podjetja B.. Tožnika sta to izvedela šele v začetku 1998. leta, tožbo pa sta vložila 25.9.1998, torej pred potekom roka iz 2. odstavka 117. člena ZOR. Zmota je bila torej bistvena in opravičljiva, nanašala se je na obstoj terjatve - bistveno lastnost sporazuma. Očitno goljufiva je bila operacja v celoti, od prošnje poslovodje do ravnanja tožene stranke, ki razlaga, da ji kredit po pogodbi ni bilo potrebno nakazati. Od banke tožnika apriori nista mogla pričakovati goljufivega namena, zato jima ne gre očitati, da nista ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno stališče in zaključka sodišča prve stopnje, da sta tožnika ob sklenitvi sporazuma, sklenjenega pri Okrajnem sodišču v Radovljici dne 27.10.1995 pod opr. št. R 281/95 med toženo stranko kot upnikom in dolžnikom B. d.o.o. ter tožnikoma kot zastaviteljema, vedela ne le za finančno stanje podjetja, temveč tudi za namen dolgoročnega kredita. Ni mogoče verjeti tožniku ekonomistu, ki je bil pri podjetju zaposlen kot komercialist in je sodeloval pri razgovorih ter se pogajal s toženo stranko v zvezi z odobritvijo dolgoročnega kredita, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na osnovi izpovedbe D.S., da ne bi vedel za vsebino prošnje za odobritev kredita, ki jo je podpisal direktor A.. Tudi sicer pa je v 1. členu pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 27.9.1995, ki je sestavni del sporazuma, jasno zapisano, da daje banka uporabniku kredita dolgoročni kredit za finančno prestruktiriranje podjetja. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov v pritožbi, da tožena stranka že od vsega začetka ni imela namena izpolniti svojih obveznosti do podjetja, kajti banka je svojo obveznost izpolnila. Okoliščina, ali je bilo podjetje B.v stečaju ali ne, pa ni odločilno, kajti ni pomembno, zakaj dolžnik ni poravnal svojih v pogodbi sprejetih obveznosti, temveč je pomembno le dejstvo, da jih dolžnik ni poravnal, zaradi česar je tožena stranka kot hipotekarna upnica, smela predlagati izvršbo na nepremičnino tožnikov.

Tožnika sta bila torej pred sklenitvijo sporazuma natančno seznanjena s položajem podjetja, vedela sta, da je podjetje v likvidnostnih težavah in da je bil račun podjetja tedaj že blokiran (izpovedba tožnika na list. št. 27). Kljub temu vedenju sta tožnika vendarle sklenila obravnavani sporazum, katerega razveljavitev predlagata. Zato, če ne bi bila seznanjena z dejstvom, da je banka odobrila B.dolgoročni kredit za finančno prestrukturiranje podjetja, je tembolj nemogoče oceniti njuno zmoto za opravičljivo. Četudi bi torej tožnika res šele v letu 1998 izvedela, da je bil kredit uporabljen za finančno prestrukturiranje, pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru zmota tožnikov ne more biti opravičljiva v tem smislu, da tožnika ne bi sklenila sporazuma, če bi vedela, da kredit ne bo nakazan kot svež denar. Četudi bi torej tožnika zahtevala razveljavitev sporazuma v rokih iz 117. člena ZOR, ne bi mogla s svojim zahtevkom uspeti, ker pri sklenitvi sporazuma nista ravnala s skrbnostjo, ki se normalno zahteva v prometu. Njuna zmota bi bila neopravičljiva, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnika bi se le morala natančno prepričati in biti toliko skrbna, da bi vedela v kaj gresta, preden sta sklenila sporazum o zavarovanju denarne terjatve tožene stranke z zastavno pravico na njuni nepremičnini. Ker torej tožnika nista ravnala tako kot bi ravnal vsak povprečno skrben pogodbenik namesto tožnikov, morata sama nositi posledice svoje neskrbnosti (2. odst. 61. čl. ZOR).

Zmota tožnikov ob sklepanju izpodbijanega sporazuma torej ni opravičljiva, sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati ničesar protipravnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo.

Po obrazloženem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo, pravilno je uporabilo materialno pravo (določbe ZOR), v postopku in sodbi pa tudi ni zagrešilo nobenih ne uveljavljanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. člen ZPP/77 v zvezi s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99).