Appeal dismissed; new municipalities solidarily liable for predecessor obligations under Housing Act.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Nasproti upnikom in dolžnikom prejšnjih občin (oz. njihovih pravnih prednikov) je vsaka od novoustanovljenih občin, pravnih naslednic prejšnje občine, solidarno odgovorna za obveznosti prejšnje občine (oz. njenih pravnih prednikov). Vsaka od solidarnih dolžnic je odgovorna upniku za celotno obveznost, tako da upnik lahko zahteva izpolnitev od katerekoli izmed novonastalih občin - solidarnih dolžnic. 2. Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti. Takšne primere SZ izrecno našteva v določbi 129. člena - npr. če je stanovanje, ki ga upravičenec želi odkupiti, predvideno za rušenje ali teče celovita prenova... Po izrecni določbi 3. odstavka 129. člena SZ je z omenjenimi primeri izenačena situacija, ko je bila na stanovanju, namenjenem osebam za opravljanje službene dolžnosti dodeljena stanovanjska pravica.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1./ zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi bila toženka pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) dolžna tožnici prodati hišniško stanovanje številka 13 , v izmeri 74,05 m2; 2./ naložilo toženki, da je dolžna v 15 dneh s tožnico skleniti prodajno pogodbo po določbah 129. člena SZ, s katero proda tožnici drugo primerno stanovanje, ki bo ustrezalo stanovanjskim standardom po 5. členu SZ, za kupnino določeno po 117. in 119. členu SZ, ki jo je tožnica dolžna plačati v 60 dneh od sklenitve pogodbe in 3./ zavrnilo višji oz. drugačen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je 4./ toženki še naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožnici povrniti 119.715,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 do plačila.

Zoper 2. točko izpodbijane sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je stanovanjsko pogodbo iz leta 1966 s tožnico sklenilo Stanovanjsko podjetje . Toženka pa ni pravna naslenica oz. vsaj ni edina pravna naslednica le-tega in že zato ni pasivno legitimirana v tej zadevi. Tožnica bi tožbo lahko naslovila le proti vsem občinam nastalim na območju nekdanjih ljubljanskih občin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanovanje, katerega odkup zahteva tožnica, hišniško. Zato je v solasti vseh etažnih lastnikov stavbe . Toženka je bila lastnica enega stanovanja v omenjeni stavbi in ga je po 117. členu SZ prodala 29.1.1993; zato ni niti solastnica spornega hišniškega stanovanja. Ker 129. člen SZ določa, da so v primerih, kakršen naj bi bil tudi ta, lastniki stanovanj dolžni prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, omenjene določbe ni mogoče uporabiti proti toženki, ki ni lastnica niti solastnica stanovanja, prav tako pa tudi ni dodelila tožnici stanovanjske pravice. Zaradi navedenega pritožnica predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe VIII. poglavja SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij; predvsem določbe 111., 117., 129. in 133. člena SZ, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo natančno in popolno, pavšalno navajanje tega pritožbenega razloga v pritožbi pa ne terja natančnejšega odgovora. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse dejanske ugotovitve ter dokazno oceno sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 133. člena SZ postanejo stanovanjska podjetja last občine oz. mesta, na čigar območju imajo svoj sedež. Stanovanjsko podjetje je imelo nedvomno sedež na območju Mesta Ljubljane, oz. sedanje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), zato je pritožbena trditev toženke, da ni pravna naslednica omenjenega stanovanjskega podjetja, zmotna. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da bi tožnica tožbo lahko naslovila le proti vsem občinam nastalim na območju nekdanjih ljubljanskih občin (torej na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij poleg MOL še proti občinam Brezovica, Vodice, Ig, Škofljica, Dol pri Ljubljani, Horjul - Dobrova - Polhov Gradec, Velike Lašče in Mevode, ki so vse pravne naslednice Mesta Ljubljane). Pravno nasledstvo novih občin je določeno s 100. členom Zakona o lokalni samoupravi, ki nalaga občinskim svetom ureditev medsebojnih (torej notranjih) premoženjsko- pravnih razmerij. Nasproti upnikom in dolžnikom prejšnjih občin (torej navzven) pa je vsaka od novoustanovljenih občin, pravnih naslednic prejšnje občine, solidarno odgovorna za obveznosti prejšnje občine (oz. njenih pravnih prednikov). Vsaka od solidarnih dolžnic je odgovorna upniku za celotno obveznost, tako da upnik lahko zahteva izpolnitev od katerekoli izmed novonastalih občin - solidarnih dolžnic. MOL je nedvomno ena od pravnih naslednic pejšnjega Mesta Ljubljane in je zato pasivno legitimirana za obveznosti svoje pravne prednice.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi pravilno uporabilo določbo 129. člena SZ. Načeloma je sicer pravilno stališče pritožnice, da tisti, ki ni postal lastnik stanovanja po 111. členu SZ tudi ne more biti zavezanec za prodajo drugega primernega stanovanja. Obravnavano situacijo pa je potrebno ob pravilni razlagi 129. člena SZ obravnavati drugače. Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti. Takšne primere SZ našteva v določbi 129. člena - npr. če je stanovanje, ki ga upravičenec želi odkupiti, predvideno za rušenje ali teče celovita prenova... Po izrecni določbi 3. odstavka 129. člena SZ je z omenjenimi primeri izenačena situacija, ko je bila na stanovanju, namenjenem osebam za opravljanje službene dolžnosti (40. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih) dodeljena stanovanjska pravica. Prav takšna je obravnavana situacija. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnica s Stanovanjsko pogodbo z dne 16.12.1966 (priloga A4 v spisu) pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, ki je bilo (in še zmeraj je) opredeljeno kot hišniško stanovanje. Zaradi tega zavezanka stanovanja, na katerem je tožnici (sama oz. njen pravni prednik) dodelila stanovanjsko pravico, ne more prodati. Dolžna pa ji je prodati drugo primerno stanovanje (podobno: sodba II Ips 660/96, z dne 23.4.1998). Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je v skladu s privatizacijsko določbo 111. člena SZ, z dnem uveljavitve zakona postala lastnica spornega stanovanja (in še enega stanovanja v isti stanovanjski hiši) ter zavezanka po SZ prav toženka. Njeno nasprotno stališče v pritožbi je napačno. Kupci oz. novi lastniki stanovanj so sicer res po samem zakonu postali solastniki skupnih prostorov večstanovanjske hiše in tudi hišniškega stanovanja (četrti odstavek 8. člena SZ); vendar pa ne že z uveljavitvijo zakona, ampak kasneje, to je z nakupom stanovanj.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77).