Appeal dismissed; appeal against execution inadmissible without enforcement court referral order under ZPP/77.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the plaintiff's action to declare the execution inadmissible. The plaintiff, a co-owner of mortgaged property, argued he had a legal interest to challenge the execution despite not being formally referred by the enforcement court. The court ruled that such an action is procedurally inadmissible without a referral order and that the plaintiff's interest was merely factual, not legal under the relevant statute.
Legislator headnote
AI generatedZPP/77 2. odst. 187. člena; ZIP 1. odst. 54. člena: An action to declare execution inadmissible is procedurally inadmissible without a referral order from the enforcement court, and standing requires a legal interest defined by statute, not merely a factual one.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Napotitveni sklep izvršilnega sodišča namreč predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, sicer tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kakršno brez napotitvenega sklepa vlaga tožnik, ni dovoljena, kot popolnoma pravilno razloguje tudi prvostopno sodišče. Prav tako ima prav, ko zaključi, da se v primeru vložitve takšne tožbe, kot je obravnavana, ugotovitveni interes oziroma pravno korist v pomenu 2. odst. 187. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) lahko izkaže izključno z napotitvenim sklepom izvršilnega sodišča po 1. odst. 54. člena ZIP. Zatrjevani tožnikov interes je, pravno gledano, lahko le dejanski, ne pa pravni v pomenu 2. odst. 187. člena ZPP/77.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke, s katero je terjala ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. I 22/98 z dne 14.7.1998 na zastavljeno nepremičnino, vpisano pri vl. št. 797 k.o. ..., ki je last D. E. do 3/6 in M. D. do 3/6, nedopustna.
Proti sklepu se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnik poudarja, da je kot solastnik zastavljene nepremičnine, na kateri je v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kočevju pod opr. št. I 22/98 dovoljena izvršba, za razliko od mnenja prvostopnega sodišča, še kako zainteresiran, da se ugotovi, da je izvršba na zastavljeno nepremičnino nedopustna. Tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po pritožnikovo lahko vloži tudi tožnik, ki sicer ni bil napoten s sklepom izvršilnega sodišča na pravdo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če izkaže pravni interes za ugotovitveno tožbo v skladu s 187. členom ZPP. Takšen pravni interes pa tožnik, kot solastnik zastavljenih nepremičnin, hkrati pa tudi kot posojilojemalec po posojilni pogodbi, za zavarovanje katere je bila pogodbeno - na podlagi sporazuma strank ustanovljena zastavna pravica na sedaj solastni nepremičnini, gotovo ima. Tožnik bi res lahko nastopal kot stranski intervenient v pravdni zadevi, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Kočevju pod opr. št. P 21/99, saj ima v pravdi, ki teče med drugimi, pravni interes, da zmaga njegova sestra - tožnica M. D. Vendar ta pravda teče med drugimi strankami, zaradi česar pa tožnik kot zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin, na katere bi upnika rada segla z izvršbo, ne more ostati brez možnosti, da toži, da je izvršba nedopustna, ko pa ve, da je terjatev, ki je bila zavarovana, prenehala.
Pritožba ni utememljena.
Glede na to, da prvostopno sodišče po podatkih spisa Okrajnega sodišča v Kočevju pod opr. št. I 22/98, ugotovi, da tožnik v tej izvršilni zadevi ni in tudi ne more biti dolžnik, ker je bila izvršba predlagana in dovoljena (le) zoper zastavni dolžnici M. D. in M. D., ne pa zoper tožnika kot posojilojemalca in dolžnika po sklenjenem sporazumu na podlagi člena 251c takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju besedila ZIP), zaradi česar ni bil (ni mogel biti) s strani izvršilnega sodišča po 1. odst. člena 54 ZIP napoten k vložitvi obravnavane tožbe, je njegova odločitev o zavrženju te tožbe pravilna. Napotitveni sklep izvršilnega sodišča namreč predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, sicer tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kakršno brez napotitvenega sklepa vlaga tožnik, ni dovoljena, kot popolnoma pravilno razloguje tudi prvostopno sodišče. Prav tako ima prav, ko zaključi, da se v primeru vložitve takšne tožbe, kot je obravnavana, ugotovitveni interes oziroma pravno korist v pomenu 2. odst. 187. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) lahko izkaže izključno z napotitvenim sklepom izvršilnega sodišča po 1. odst. 54. člena ZIP. Nasprotne pritožbene trditve o obstoju tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker je solastnik zastavljenih nepremičnin in posojilojemalec z zastavo zavarovane terjatve, pa čeprav ni bil napoten kot dolžnik na pravdo, se torej izkažejo za pravno zmotne. Zatrjevani tožnikov interes je, pravno gledano, lahko le dejanski, ne pa pravni v pomenu 2. odst. 187. člena ZPP/77.
Do obravnavane, za tožnika kot sodediča zastavljenega premoženja, nezavidljive situacije (v kolikor je zaradi zatrjevane izpolnitve z zastavo zavarovana terjatev na podedovanem solastnem delu nepremičnine prenehala), je prišlo zaradi napačno dovoljene izvršbe zoper tožnikovo pravno prednico, saj ta po ugotovitvah prvostopnega sodišča ni bila več živa, niti ob vložitvi predloga za izvršbo, niti ob izdaji sklepa o izvršbi, zaradi česar tudi ni imela sposobnosti biti pravdna stranka po 1. odst. 77. člena ZPP/77, zato bi prvostopno sodišče moralo tak predlog zavreči po 5. odst. 83. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP, kot spet pravilno zaključi prvostopno sodišče. Vendar navedena postopkovna kršitev ne more spremeniti dejstva, da v tem izvršilnem postopku tožnik ni in ne more biti dolžnik, zaradi česar v tem izvršilnem postopku tudi ni bil napoten na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe oziroma povedano drugače, navedena postopkovna kršitev storjena v izvršilnem postopku, tožniku kot sodediču zastavljenih nepremičnin, na katerih je dovoljena izvršba z njihovo prodajo, pravnega interesa po vložitvi tožbe na nedopustnost izvršbe ne more podeliti. Sicer pa je po prepričanju sodišča navedeni sklep o izvršbi, izdan zoper mrtvo osebo, ki ne more biti pravdna stranka, absolutno ničen, zaradi česar v izdani obliki tudi ne more imeti nobenih pravnih učinkov glede procesno nesposobne stranke oziroma njenih nepremičnin. Ne bi pa bilo odveč, v kolikor bi tožnik kot pravni naslednik procesno nesposobne stranke, na to dejstvo opozoril izvršilno sodišče.
Tako se izkaže pritožba za neutemeljeno, saj sodišče ni storilo očitane kršitve materialnega prava - pravilno bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 1. odst. 354. člena ZPP/77, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).