Appeal dismissed; partial default judgment upheld as co-plaintiffs lack unity of interest.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožba tožnika, s katero zahteva od tožene prepoved voženj na tožnikovi parceli, ob obrambi toženca, da je solastnik sosednje parcele, ni takšno ravnanje, ki bi pomenilo, da gre na toženi strani za nujno, enotno sosporništvo. Zato je možna zamudna sodba zoper tistega toženca, ki ni podal odgovora na tožbo v roku 30 ni.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku izdalo (delno) zamudno sodbo zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko, ker so zamudile tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz 277. člena ZPP in z njo ugodilo tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP.

Proti delni zamudni sodbi so se pritožili drugotožena stranka M. L., tretjetožena stranka T. L. in četrtotožena stranka D. L. zaradi kršitev določb ZPP in zaradi kršitev določb materialnega prava in predlagali spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je odgovor na tožbo podala prvotožena stranka V. L. tudi v imenu preostalih tožencev, ki pa je v zmoti niso podpisali, čeprav so menili, da prav vsa dejstva in razlogi, ki jih ugovarja prvi tožnik v celoti veljajo tudi za ostale tožence. V odgovoru na tožbo prvi toženec uveljavlja služnostno pravico hoje in vožnje po delu sporne parcele in pritožniki zatrjujejo, da ta služnostna pot velja tudi za preostale tožence. Pritožniki zatrjujejo enotno sosporništvo po materialnem pravu in navajajo, da je izdaja delne zamudne sodbe nedopustna.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zatrjuje navadno sosporništvo na strani tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni bilo. Pritožba trdi, da je izdaja zamudne sodbe nedopustna, ker so toženci enotni sosporniki po materialnem pravu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to pravno naziranje ni pravilno.

Pogoji za enotno sosporništvo pa so podani, če je mogoče po zakonu ali zaradi pravnega ravnanja spor rešiti na enak način za vse. Enotno sosporništvo je podano samo pri materialnih sospornikih, ki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti (196. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedeni zadevi niso bili podani pogoji za enotno sosporništvo, pri katerem velja pravilo, da dejanje enega sospornika velja tudi za druge, vendar to samo v primeru, kadar gre za aktivna in koristna dejanja.

Pravna skupnost med toženci glede na sporni predmet ne obstoji. Po navedbah v tožbi tožnika pri izvrševanju lastninske pravice vsak toženec posebej vznemirja. Zato je mogoče zoper vsakega toženca (sospornika), izdati različno sodbo. Vsak toženec je v postopku samostojna stranka in njegova dejanja učinkujejo le zanj.

Tožba zaradi prenehanja vznemirjanj je bila v tem postopku vsem štirim tožencem pravilno vročena. S tožbo so vsi toženci prejeli tudi poziv na odgovor na tožbo, ki je moral biti vložen v 30 dneh po prejemu tožbe. Vse tožene stranke so bile s tem pozivom tudi opozorjene, da če v roku ne bodo odgovorile na tožbo, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo). Na tožbo je v roku odgovorila samo prvotožena stranka, ki tudi izrecno navaja, da prvotožena stranka v celoti ugovarja navedbam tožeče stranke. Odgovor je lastnoročno podpisala prvotožena stranka in iz samega odgovora na tožbo ni razvidno, da odgovor velja tudi za preostale tožence.

Pritožbeno sodišče ob koncu pripominja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo izraz delna zamudna sodba. Z zamudno sodbo se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Ne glede na navadno sosporništvo na pasivni strani v tej zadevi, s strani tožnika ni bilo danih več zahtevkov v pomenu objektivne kumulacije; prav tako pa ne gre za en zahtevek tožnika proti štirim tožencem, ki je v naravi deljiv. Vendar uporaba izraza delne zamudne sodbe ni imelo vpliva na pravilno in zakonito odločitev prvostopenjskega sodišča.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sodba in prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o pritožbenih stroških v skladu s 165. členom ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožniki niso uspeli, navedbe iz odgovora pa tudi niso prispevale k rešitvi zadeve.