Court allows appeal, quashing first instance judgment due to failure to determine when default interest began accruing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court quashed the first instance judgment and remanded the case for a new trial because the lower court failed to determine the exact date the defendant fell into default on payment. The defendant argued they did not receive the payment order, which would have prevented them from paying on time, while the plaintiff contended that sending the order via drop box was sufficient notice. The court ruled that without establishing when the defendant actually received the demand, the start date for default interest and procedural costs cannot be legally determined, constituting a fundamental procedural error.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 324. čl. ZOR; 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP: The court must ascertain the precise moment the debtor received the payment demand to determine the start of default interest; failure to do so constitutes a fundamental procedural violation requiring remand.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Za presojo začetka teka zakonitih zamudnih obresti od glavnice je odločilno, kdaj je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo (2. pdst. 324. čl. ZOR).
[OBRAZLOŽITEV]
Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi 1. tč. izreka sklepa o izvršbi z dne 29.5.1998, opr.št. I 97/19182 za zakonite zamudne obresti od zneska 21.335,50 SIT od 14.2.1997 do dne 18.9.1998 in v 3. tč. izreka za izvršilne stroške v znesku 8.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 26.406,00 SIT. Svojo odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da je toženec glavnico plačal z zamudo in sicer 18.9.1998, zato je po 1. odst. 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti in stroške postopka, ker je tožeča stranka tožbo upravičeno vložila. Dodaja, da dejstvo, da tožeča stranka ni poslala opomina, ni pomembno, ker zakon take dolžnosti ne predpisuje.
Proti sodbi se pritožuje toženec. Ponavlja svojo navedbo v ugovoru proti sklepu o izvršbi, da položnice ni prejel. Če bi jo dobil, bi jo plačal, ker je reden plačnik. Položnice se puščajo v nabiralniku.
Pritožba je utemeljena.
Pravilno je materialnopravno naziranje prvega sodišča, da mora dolžnik, ki zamudi s plačilom denarne obveznosti, plačati tudi zakonite zamudne obresti (1. odst. 277. čl. ZOR), ker da opomin pred tožbo ni potreben. Vendar pa se je tožena stranka v postopku upirala plačilu zakonitih zamudnih obresti in stroškov postopka s trditvijo, da ni prejela položnice tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska in to svojo trditev ponavlja tudi v pritožbi. Ker je poslovanje med strankama tudi po navedbah tožeče stranke potekalo tako, da položnic ni pošiljala priporočeno (puščala jih je v nabiralnikih), bo moralo v ponovljenem postopku prvo sodišče zavzeti stališče do podanega ugovora toženca. Način obveščanja tožeče stranke o tem, kolikšni so stroški, ki bremenijo lastnika stanovanja oziroma najemnika, je pomemben za presojo o tem, kdaj je toženec prišel s plačilom v zamudo, od te ugotovitve pa je odvisno, kdaj pričnejo v njegovo breme teči zakonite zamudne obresti. Ker sodba o tem nima razlogov, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in sodišče druge stopnje jo je zato razveljavilo po določbi 1. odst. 369. čl. ZPP.
V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče v nakazani smeri ugotoviti pravno pomembna dejstva in nato ponovno odločiti o teku zakonitih zamudnih obresti. Pri tem pa verjetno ne more biti dvoma, da so te pričele teči vsaj z vložitvijo predloga za izvršbo (prim. 2. odst. 324. čl. ZOR).