Paternity claim dismissed; court upheld first instance ruling on paternity and alimony.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče je ugotovilo, da je imela otrokova mati v času njegovega spočetja spolne odnose zgolj s tožencem in da pri tem nista uporabljala zaščite. Toženec trdi, da je bila pri njem opravljena vazektomija, vztraja, da se ugotovi vsebovanost semenčec v njegovi semenski tekočini in zavrača izvedbo dokaza z analizo DNA. Sodišče je v zadevi odločilo v skladu z dokaznim bremenom, da je toženec otrokov oče, saj ni moglo ugotoviti, ali je bila vazektomija pri tožencu res in uspešno opravljena, preden je imel spolne odnose z otrokovo materjo, oz. ali je bil prav takrat neploden. Izvedbo edinega dokaza, ki bi lahko z gotovostjo izljučil njegovo očetovstvo, toženec zavrača.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec oče mld. tožnika. Tožencu je naložilo, naj mld. tožniku na roke njegove matere plačuje mesečno preživnino, in sicer za čas od 1.7.1997 do 30.10.1997 po 18.154,00 SIT, od 1.11.1997 do 31.5.1998 po 18.263,00 SIT, od 1.6.1998 do 31.3.1999 po 19.194,00 SIT in od 1.4.1999 dalje po 20.000,00 SIT. Zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v revaloriziranem znesku v skladu z obvestilom CSD. Sodišče prve stopnje je tožencu še naložilo, naj tožnici plača 160.000,00 SIT ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 101.492,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar sta zahtevala tožnika več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper tako sodbo se je pritožil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v dokaznem postopku predložil dokumentacijo Urološke klinike B., iz katere je razvidno, da je bila pri njem opravljena vazektomija. Iz izvedeniškega mnenja Ginekološke klinike je razvidno, da je vazektomija zanesljiva metoda zaščite. Neuspešnost metode je lahko posledica spontane rekanalizacije semenovodov ali pa izvedbe operativnega postopka, kar pa se zgodi izredno redko. V mnenju je zapisano, da se lahko uspešnost metode preveri s pregledom semenskega izliva, kar je poceni in enostavna preiskava. Popolna odsotnost spermijev v semenskem izlivu takorekoč izključuje možnost nosečnosti. Namesto da bi sodišče zahtevalo, da se opravi spermiogram, je brez potrebe zahtevalo, da se opravi DNA analiza. Toženec je opravil pregled semenskega izliva, pri čemer je bilo ugotovljeno, da ni najti spermijev. Glede na to je DNA analiza nepotrebna in vztrajanje pri njej ni v skladu z ekonomičnostjo postopka. Navaja še, da mu sodišče neutemeljeno očita, da ni predložil originalne dokumentacije Urološke klinike. Sodišče tega ni zahtevalo. Neutemeljen je tudi dvom v resničnost dokumentacije, ker je toženec izpovedal, da je bil poseg opravljen v letu 1990, iz dokumentacije pa sledi, da je bil opravljen v letu 1991 - si pač ni zapomnil letnice. Toženec vztraja, da se najprej opravi analiza semenske tekočine in šele nato, če bo tožnik vztrajal, se je pripravljen podvreči DNA analizi.

Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagata, naj jo sodišče druge stopnje zavrne. Navajata, da gre od vsega začetka za toženčevo sprenevedanje in zavlačevanje postopka. Toženec ve, da je oče mld. tožnika in je bila prva obravnava preložena prav zato, da bi podal pisno izjavo o priznanju očetovstva. Pozneje se je premislil in začel pravdati. Če je dejansko prepričan, da ni oče mld. tožnika, se ne bi izogibal DNA analizi. Neutemeljena je njegova bojazen, da bo analiza opravljena pristransko.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, da je toženec oče mld. tožnika. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, ki je na podlagi tožničine izpovedi in vpogleda fotografij ugotovilo, da je imela tožnica v času, ko je bil spočet mladoletni tožnik, spolne odnose samo s tožencem in da nista uporabljala zaščite. Medtem je toženčevo navajanje, da je bila prej pri njem opravljena vazektomija in da ni sposoben spočetja, utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je vprašljiva verodostojnost listine Urološke klinike B., saj je toženec predložil le njeno fotokopijo.

Glede tega ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje toženca ni pozvalo k predložitvi originala, saj je to storilo z dopisom z dne 6. 3. 1998 (l. št. 34), v vsakem primeru pa ga toženec ni predložil niti ob vložitvi pritožbe. Tudi če bi bila vazektomija pri tožencu res opravljena, preden sta s tožnico imela spolne odnose, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da lahko pride po posegu do rekanalizacije semenovodov in obnovitve oploditvene sposobnosti, poleg tega pri tožencu po zatrjevanem posegu ni bil opravljen spermiogram, tako da niti ni mogoče preizkusiti, ali je bil poseg takrat sploh opravljen, in če je bil, ali je bil uspešen.

Ugotavljanje vsebovanosti semenčec v semenski tekočini danes oziroma po datumu spočetja pa ne more dokazati, da je bil toženec neploden tudi oz. že v času spočetja mld. tožnika. Edini dokaz, ki bi lahko s popolno znanstveno gotovostjo izključil tožnikovo očetovstvo, je primerjalna analiza njegove, otrokove in tožničine DNA. Tako ne vzdrži niti toženčevo sklicevanje na ekonomičnost postopka, češ da je dokaz z ugotavljanjem vsebovanosti semenčec v semenski tekočini preprost, zanesljiv in poceni. Glede na zgornje razloge in razloge sodišča prve stopnje je tak dokaz sam po sebi nezadosten ob opravi DNA analize pa odveč, tako da kvečjemu slednja pomeni tisti dokaz, izvedba katerega bi bila najbolj v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.

Toženec niti v pritožbi ne predlaga, da se izvede dokaz z analizo DNA, temveč navaja, da bi pristal v izvedbo takšnega dokaza, le če bi bil spermiogram zanj neugoden. V takšni situaciji, ko toženec neutemeljeno zavrača izvedbo edinega dokaza, s katerim bi lahko izpodbil navedbe in dokaze tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v skladu z načelom proste presoje dokazov ter dokaznim bremenom (8. in 215. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Sodišče druge stopnje je poleg izrečno izpodbijanega dela sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi glede preživnine in povrnitvenega zahtevka, saj je odločitev o njiju odvisna od odločitve o očetovstvu. Pri tem je spoznalo, da tudi ti razlogi niso podani.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.