Appeal dismissed; agent lacks standing to sue for heating costs without advancing funds under unjust enrichment.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je v tej pravdni zadevi združilo v enotno obravnavanje pravdne zadeve tožeče stranke Dominvest proti tožencem: R.P. E. (P 128/97), M.K. in ostali (P 134/97), F.T. (P 135/97), M.C. in ostali (P 136/97), M.B. in ostali (P 206/97) in razsodilo, da delno, v obsegu, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ostanejo sklepi o izvršbi v veljavi, delno pa jih je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja "in s tem evidentne škode tožeči stranki". Sklicuje se na 55. in 62. člen Pravilnika o splošnih pogojih dobave toplotne energije in kot zmotno ocenjuje ugotovitev sodišča, da distributer ni upravičen do plačila izgube v trasi toplovoda od merilnega mesta, to je Ž.J., do merilnega mesta v stavbi. Tožeča stranka je dolžna plačati po količini in ceni toplotne energije (odvzete - prejete) pri merilnem mestu Ž.J., kot jo določa citirani pravilnik oziroma v končni fazi tožena stranka tožeči stranki. V prehodnem obdobju od 1994 do 1997 so merila, montirana pri objektih, izkazala razliko med merilnim mestom proizvajalca in merilnim mestom uporabnika, kar predstavlja izgubo toplotne energije na trasi. To izgubo je dolžan plačati potrošnik, v nasprotnem primeru bi proizvajalec in distributer utrpela škodo okoli 20 %. Od leta 1977 (verjetno pravilno 1997) je razlika med merilnim mestom v Ž.J. in merilnim mestom Ceste že vračunana v ceno. Predlaga razveljavitev sodbe, po potrebi z določitvijo sodnega izvedenca tehnične stroke zaradi ustrezne razjasnitve problematike.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve prvega sodišča v izpodbijani sodbi ugotavlja, da tožeča stranka v tej pravdi po materialnem pravu ni aktivno legitimirana. Iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 3, odstavek 3) namreč izhaja ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 7.4.1992, sklenjene z dobaviteljem toplotne energije (priloga A6), le pooblaščena za pobiranje stroškov ogrevanja in sodno izterjavo iz naslova neplačanih stroškov. Če je namreč tožeča stranka le pooblaščenec dobavitelja, po materialnem pravu ne more biti aktivno legitimirana v tej pravdi, ker toženci in tožeča stranka med seboj niso v nobenem poslovnem razmerju. Iz pogodbe, na katero se sklicuje tudi sodišče, izhaja, da med dobaviteljem in tožečo stranko obstaja poslovno razmerje na podlagi pogodbe o delu (priloga A6), s katero se je tožeča stranka zavezala organizirati pobiranje stroškov ogrevanja in tople vode v večstanovanjskih objektih (člen 1) ter za mesečno pobiranje in nakazovanje zbranih sredstev na žiro račun plačnika (člen 2) ter za sodno izterjavo (člen 2) na podlagi generalnega pooblastila za neomejeno zastopanje pred sodišči v zadevah izterjave iskovin (člen 5) proti plačilu provizije (člen 3). Tožeča stranka na podlagi pogodbe o delu opravlja v imenu in za račun dobavitelja le pobiranje stroškov ogrevanja in jih nakazuje dobavitelju, kar pomeni, da za zahtevano plačilo sama ni aktivno legitimirana, te legitimacije pa ji ne daje generalno pooblastilo za zastopanje pred sodiščem (ne glede na to, da je lahko pogodbeni pooblaščenec za zastopanje v pravdi samo fizična oseba).

Seveda pa bi bila tožeča stranka aktivno legitimirana, če bi zalagala svoja sredstva namesto tožencev in bi tedaj imel zahtevek tožeče stranke pravno podlago v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o neupravičeni pridobitvi. V primeru, da bi bila tožeča stranka aktivno legitimirana na navedeni pravni podlagi, pa bi lahko toženci proti njej podali ugovore, ki jih imajo proti dobavitelju, to je, da niso porabili toliko energije kot je bila zaračunana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi ugovori tožencev pravilno ugotovilo in svojo ugotovitev tudi podrobno v izpodbijani sodbi obrazložilo, da toženci niso dolžni plačati s poračunom zaračunane izgube toplotne energije na trasi toplovoda. Ta ugotovitev sodišča ima podlago v določbi 65. in 68. člena Pravilnika o splošnih pogojih dobave toplotne energije iz vročevoda Jesenice. Ko se pritožba sklicuje na 62. člen citiranega pravilnika v zvezi s 55. členom, očitno prezre, da se 62. člen na prvo točko XII. poglavja pravilnika sklicuje le pri pavšalnih obračunih, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Vse ostalo, kar v pritožbi navaja tožeča stranka in se nanaša na prikaz 20 % izgube toplotne energije med merilnim mestom pri proizvajalcu in merilnim mestom pri porabnikih, bi glede na jasne že citirane določbe Pravilnika, ki je določal v spornem obdobju, na katerega se zahtevano plačilo nanaša, splošne pogoje dobave toplotne energije iz vročevoda J., moral dobavitelj urejati preko oblikovanja cen, kar pravilno ugotavlja prvo sodišče. Širitev dokaznega postopka z zaslišanjjem izvedenca, ki naj bi tehnično pojasnil stvar, zato ni potrebna.

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča, ki je v izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in izdane sklepe o izvršbi razveljavilo, materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.