Appeal dismissed; claim for subrogation based on pre-1995 law applies to accident date, not payment date.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kriterij je lahko le čas škodnega dogodka, ki predpisuje uporabo določbe 99. čl. ZTSPOZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da mora plačati tožeči stranki znesek 844.992,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1995 dalje do plačila ter stroške postopka višini 74.917,00 SIT, prav tako s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in zatrjuje pritožbeni razlog po 3. točki 353. čl. ZPP. Navaja, da je sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na določbi 1. in 3. odst. 99. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki pa nista bili več v veljavi dne 24.8.1995, ko je tožeča stranka izplačala oškodovancu odškodnino in bi torej naj nastal njen regresni zahtevek nasproti toženi stranki. V skladu z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je stopil v veljavo 26.11.1994, odgovarja za obveznosti iz naslova škod, ki jih oškodovancem povzročijo vozniki nezavarovanih motornih vozil, Slovenski zavarovalni biro s sredstvi škodnega sklada. Ta ima nato v skladu z določbo 41. čl. tega zakona pravico izplačano odškodnino izterjati od lastnika motornega vozila, za katerega pa ni sklenil zavarovalne pogodbe in od povzročitelja škodnega dogodka. Nikjer v tem zakonu ni določbe, ki bi priznavala pravico do regresa posamezni zavarovalnici, kakor je to veljalo po zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Ta je veljal celo že v času, ko je oškodovanec naslovil svoj odškodninski zahtevek na tožečo stranko. Ta bi ga morala odstopiti Slovenskemu zavarovalnemu biroju, namesto tega pa je sklenila poravnavo z oškodovancem v svojem imenu in mu prav tako v svojem imenu izplačala odškodnino. Med pravdnima strankama ni nastalo nobeno jamstveno razmerje, niti na podlagi pogodbe, niti na podlagi zakona in tudi ne pride v poštev določba 939. čl. ZOR, saj določa zakonito cesijo le za zavarovalnico, ki je izplačala odškodnino na podlagi pogodbe o premoženjskem zavarovanju. Zato ne obstaja noben pravni naslov za regresni zahtevek tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilne dejanske okoliščine dogodka, ki je podlaga zahtevku tožeče stranke, tako ugotovljeno dejansko stanje pa očitno ni sporno, saj ga tožena stranka niti v postopku, niti v pritožbi ne izpodbija. Ugotovljeno je, da je do škodnega dogodka prišlo dne 5.8.1991, ko je oškodovanec J.G. vozil kolo z motorjem, toženec pa nezavarovan traktor, pri čemer je bil za nesrečo odgovoren toženec, ki je oškodovanca spregledal in mu izsilil prednost. V času nastanka škodnega dogodka je bil v veljavi zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 17/90 v nadaljevanju ZTSPOZ), ki je v določbi 99. čl. urejal povračilo škode, povzročene z uporabo vozila, katerega lastnik oz. uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti. Zakon je določal, da ima v takem primeru oškodovanec, ki mu je škoda povzročena zaradi nezavarovanega vozila, pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije s sedežem na območju republike, kjer je nastala škoda. Zavarovalna organizacija, pri kateri je bil vložen zahtevek, je morala izplačati odškodnino, kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba, pri čemer 3. odst. 99. čl. prej citiranega zakona omogoča zavarovalnici, ki je oškodovancu izplačala odškodnino, da vstopi v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo in sicer za izplačani znesek, obresti in stroške.

Nobene podlage ni v pritožbenih navedbah, da bi bilo potrebno pri odločanju o zadevi uporabiti določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS št. 70/94 -v nadaljevanju ZOZP), ki je začel veljati dne 26.11.1994, torej po škodnem dogodku, res pa je že veljal v času izplačila odškodnine oškodovancu obravnavanega škodnega dogodka. Ta okoliščina pa ne vpliva na uporabo veljavnih predpisov, kriterij je lahko le čas škodnega dogodka, ki predpisuje uporabo določbe 99. čl. ZTSPOZ. Tudi na podlagi določbe 48. čl. kasneje veljavnega ZOZP, ki določa rok za oblikovanje škodnega sklada pri Slovenskem zavarovalnem biroju, je zaključiti, da biro odgovarja le za škode, nastale po uveljavitvi ZOZP.

Stališče izpodbijane sodbe, ki je kot podlago za odločitev v zadevi uporabilo ustrezno določbo ZTSPOZ, je torej pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa s tem ni podan, prav tako niso ugotovljene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).