Appeal dismissed; notarial deed remains enforceable despite tenant's social hardship claim and lack of proper notice proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izvršljiv notarski zapis je izvršilni naslov, če je v njem določena obveznost nekaj storiti ali dopustiti, če je glede takšne obveznosti dovoljena poravnava in če zavezanec soglaša z nepravdno izvršljivostjo notarskega zapisa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Litiji z dne 18.9.1998, opr. št. In 31/98. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali po jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve v smislu tožbenih navedb, to je glede nedopustnosti izvršbe zaradi razlogov navedenih v tožbi. Po mnenju tožnice namreč izvršilnemu predlogu priložena notarska listina ni neposredno izvršljiva, ker se v njej najemnik ni mogel odpovedati uveljavljanja socialne stiske, kot je to določeno v 133. in 136. členu ZOR. Z navedeno notarsko listino pa se je zgodilo prav to, da se je najemnica - tožnica odpovedala uveljavljati socialno stisko, glede katere pa 53. člen Stanovanjskega zakona določa, da če je podana, pogodbe ni mogoče odpovedati. Po mnenju pritožbe pa je tudi nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil opomin z dne 23.1.1998 tožnici pravilno in osebno vročen. Dokazno breme je na strani tožene stranke in ne tožnice. Tožena stranka pa ni dokazala, da je povratnico podpisala prav tožnica. Poleg tega pa po mnenju pritožbe ugotovljena dejstva dokazujejo, da je v času, ko ni plačevala najemnine, tožnica živela v socialni stiski.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o notariatu v svojem 4. členu določa, da je notarski zapis izvršilni naslov, če je v njem določena obveznost nekaj storiti ali dopustiti, če je glede takšne obveznosti dovoljena poravnava in če zavezanec soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa. Vse navedene elemente notarski zapis z dne 13.9.1996 vsebuje. Na njem je tudi potrdilo, da je izvršljiv. Izvršljiv notarski zapis pa je izvršilni naslov na podlagi 3. točke 2. odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Res je, da v notarskem zapisu ni posebej navedeno, da tožnica ni dolžna, kljub neplačilu najemnine izprazniti stanovanja, če najemnine ni plačala zaradi socialne stiske (3. odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona). Vendar po presoji pritožbenega sodišča, ki se tudi v tem strinja s prvostopnim stališčem, navedeno ne vpliva na veljavnost izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Na socialno stisko, zaradi katere naj bi ne mogla plačevati najemnine, se je namreč tožnica sklicevala v ugovoru proti sklepu o izvršbi, iz tega razloga tudi vložila tožbo na nedopustnost izvršbe in je tako imela v izvršilnem in predmetnem pravdnem postopku možnost dokazati, da je podan razlog, zaradi katerega odpoved najemne pogodbe oziroma izpraznitev stanovanja na podlagi notraskega zapisa iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 53. člena Stanovanjskega zakona ni mogoča. Vendar pa tožnici to v pravdi ni uspelo dokazati. Tožnica namreč pozablja, da le socialna stiska, zaradi katere ni mogoče najemniku plačevati najemnine, še ne zadošča kot razlog, zaradi katerega ni mogoče odpovedati najemne pogodbe. Predvsem iz 3. odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona izhaja, da mora v tem primeru plačati najemnik vsaj določen del dolgovane najemnine, v 4. odstavku iste določbe pa je tudi določeno, kako mora najemnik ravnati, če hoče zaradi socialne stiske preprečiti odpoved najemne pogodbe zaradi neplačila najemnine. Mora pribaviti potrdilo centra za socialno delo in ga predložiti lastniku in občinskemu organu pristojnemu za stanovanjske zadeve, to pa v petnajstih dneh po nastanku okoliščin, ki onemogočajo plačilo celotne najemnine. Tožnica tako ni ravnala in kaj takšnega niti ne zatrjuje in se tako ne more uspešno sklicevati na socialno stisko kot razlog, ki bi preprečeval izvršbo z izpraznitvijo stanovanja na podlagi izvršljivega notarskega zapisa.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem je toženi stranki uspelo dokazati, da je v skladu z 2. odstavkom 53. člena Stanovanjskega zakona tožnico na ustrezen način z opominom opozorila, da krši najemno pogodbo. V ta namen je tožena stranka v dokaz predložila povratnico iz katere izhaja vročitev ustreznega opomina tožnici. Če tožnica zatrjuje, da podpis na opominu ni njen oziroma, da opomina ni prejela, mora to ona dokazati in ne tožena stranka, kot to zatrjuje zmotno tožnica v pritožbi. V tej smeri je v dokaz ponudila tožnica le lastno zaslišanje, sodišče prve stopnje jo je tudi zaslišalo, vendar na podlagi njene izpovedbe ni štelo za dokazano to njeno trditev. S takšno dokazno presojo prvostopnega sodišča pa se pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v prvostopni sodbi tudi sklicuje.

Glede na vse spredaj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde nobene uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.