Appeal partially allowed; enforcement court must reimburse necessary seizure transport costs even if entry was impossible.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ta sedaj glasi:

" 1. Izvršiteljici se prizna 23.530,00 SIT izvršilnih stroškov.

2. Upnik je dolžan v roku 8-ih dni od prejema tega sklepa doplačati manjkajoči predujem v znesku 5.530,00 SIT na tekoči račun št. X pri NLB d.d..

3. Ostali priglašeni izvršilni stroški se zavrnejo."

V ostalem se pritožba zavrne.

[JEDRO]

Izvršiteljica je z namenom, da dne 19.7.2000 opravi rubež premičnin in jih odpelje k sebi v hrambo, utemeljeno priskrbela prevoznika. Ni namreč mogla vedeti, da vstop v stanovanje ne bo možen in da bodo zato lahko zarubljene le stvari, ki so se nahajale pred stanovanjem (predpražnik, napis na vratih) in so nato ostale v hrambi pri dolžnici. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno ocenilo te stroške kot nepotrebne. Ti stroški so se izkazali za nepotrebne šele kasneje, kar pa ne gre pripisati v breme izvršiteljici.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršiteljici priznalo 19.365,00 SIT izvršilnih stroškov (točka 1 izreka), upniku pa naložilo, da v roku 8-ih dni doplača manjkajoči predujem v znesku 1.365,00 SIT (točka 2 izreka). Ostale priglašene izvršilne stroške je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka 3 izreka).

Zoper ta sklep se pritožuje izvršiteljica. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo o višini stroškov, ki se povrnejo, odločiti najkasneje v treh dneh, kar pa ni storilo. S tem je kršilo določbo sedmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Nepravilno pa je odločeno tudi o višini priznanih izvršilnih stroškov. Izvršiteljica se ne strinja s tem, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za prevoz in za fizičnega delavca za odnos predmetov (račun podjetja M št. 184 v višini 4.165,00 SIT), saj ni bilo mogoče predvideti, da bo prvi rubež neuspešen. Izvršitelj ni določen za prevoznika in fizičnega delavca, zato ni nikjer prepovedano, da sme najeti delovno silo in prevoznika. Iz stroškovnika je razvidno, da izvršiteljica ni obračunala kilometrine, ker je te stroške zaračunal prevoznik, ki je hkrati fizični delavec. Ker je bil prvi rubež (dne 19.7.2000) neuspešen, saj ni bilo zarubljeno dovolj premičnin za kritje celotne terjatve, se po prvi tarifni postavki izračuna 10% od višine prve tarifne postavke 12.000,00 SIT (skupaj je višina terjatve 34.076,80 SIT), to je 1.200,00 SIT. Drugi rubež je bil uspešen, vendar se je terjatev zvišala za strošek računa M d.o.o. št. 213 v višini 4.165,00 SIT ter ključavničarja v višini 12.000,00 SIT, kar pomeni zvišanje terjatve, ki sedaj znaša 50.241,80 SIT. Tako se strošek tega rubeža obračuna po prvi tarifni postavki v višini 20.000,00 SIT. Predlaga, da se ji priznajo naslednji stroški: za prvi rubež 1.200,00 SIT, za drugi rubež 20.000,00 SIT, za seznanitev s spisom 1.000,00 SIT, poštnino 600,00 SIT, za oba računa podjetja M (št. 184 in 213) 8.330,00 SIT, kar skupaj znese 31.130,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje bi res moralo o višini stroškov, ki se povrnejo, odločiti v treh dneh (sedmi odstavek 38. člena ZIZ). Vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje izvršiteljici moralo priznati tudi stroške za prevoznika. Izvršiteljici je bilo z odredbo sodišča z dne 7.7.2000 naloženo, da opravi rubež premičnin, in to v skladu s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 32/1999, 32/2000). Ta pravilnik v prvem odstavku 78. člena določa, da zarubljene stvari hrani praviloma izvršitelj na način, določen s tem pravilnikom razen, če s sklepom o izvršbi ali z odredbo ni določeno, da ostanejo v hrambi pri dolžniku ali, da jih v hrambo prevzame upnik. Izvršiteljica je tako z namenom, da dne 19.7.2000 opravi rubež premičnin in jih odpelje k sebi v hrambo, utemeljeno priskrbela prevoznika. Ni namreč mogla vedeti, da vstop v stanovanje ne bo možen in da bodo zato lahko zarubljene le stvari, ki so se nahajale pred stanovanjem (predpražnik, napis na vratih) in so nato ostale v hrambi pri dolžnici. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno ocenilo te stroške kot nepotrebne. Ti stroški so se izkazali za nepotrebne šele kasneje, kar pa ne gre pripisati v breme izvršiteljici. Pritožba izvršiteljice je tako v delu, ki se nanaša na priznanje prevoznih stroškov podjetja M (račun št. 184 z dne 19.7.2000) v znesku 4.165,00 SIT, utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izvršiteljici priznalo še nadaljnjih 4.165,00 SIT izvršilnih stroškov in za ta znesek povišalo tudi znesek predujma, ki ga mora doplačati upnik (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ostalem delu pa je pritožba izvršiteljice neutemeljena. Po 9. členu Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 32/2000) se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Ta vrednost pa je enaka vrednosti glavnega zahtevka, ne pa tudi stranskih terjatev (39. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožba izvršiteljice, ki vrednost terjatve izračuna na drugačen način, neutemeljena.

Ker je izvršiteljica v stroškovniku z dne 13.9.2000 priglasila le strošek za en rubež, ki ni bil uspešen, ji je sodišče v skladu z njenim zahtevkom priznalo le stroške za ta rubež (10% od 16.000,00 SIT = 1.600,00 SIT). Pritožnica zaradi tega sedaj neutemeljeno predlaga, da se ji priznajo tudi stroški za drugi, uspešen rubež.

Glede na navedeno je v preostalem delu pritožba izvršiteljice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).