Court partially allows objection to enforcement order regarding interest calculation and invalidates excess interest claims.

Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi v obrestnem delu prve in druge alinee 2. točke razveljavi in izvršba ustavi v delu, ki presega izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.052.636,00 SIT za čas od 1.12.1999 dalje.

V ostalem delu se ugovor zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep o izvršbi.

Upnikovi stroški odgovora na ugovor v znesku 22.920,00 SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

V izreku omenjene odločbe vsebovan opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz izreka je razviden tako časovni okvir upnikove terjatve kot tudi vrsta obveznosti (nadomestilo plače). To je vsekakor izračunljivo oziroma določljivo, kar pomeni, da je izrek odločbe Delovnega in socialnega sodišča dovolj natančen, upnikova terjatev pa določljiva oziroma določna. Dolžnikov ugovor zato ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi naložilo dolžniku, da prizna upniku vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu za čas od 1.12.1992 do 1.12.1999 vpiše delovno dobo. V primeru, da dolžnik ne bo izpolnil navedene obveznosti je sodišče odredilo, da se mu izreče denarna kazen v znesku 10.000.000,00 SIT. Hkrati je z izpodbijanim sklepom sodišče dovolilo izvršbo z rubežem in cenitvijo premičnin v izterjavo upnikove denarne terjatve v znesku 3.594.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 dalje do plačila, zneska 1.727.529,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila, zneska 83.755,00 SIT in izvršilnih stroškov v znesku 231.692,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 dalje do plačila.

Dolžnik je proti sklepu o izvršbi ugovarjal in predlagal njegovo razveljavitev zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izrek sodbe, na podlagi katere je bila predlagana izvršba neizvršljiv. Terjatev, vsebovana v izreku sodbe ni jasna, ni znana niti višina nadomestila, ki bi šla upniku, niti čas, v katerem bi tako nadomestilo upniku pripadalo. Upniku tudi ne gre nadomestilo v višini kot ga zahteva za celotno časovno obdobje, saj je od aprila 1994 opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik in tako ustvarjal prihodke. Prav tako ne more biti podlaga za izdajo sklepa o izvršbi izvedensko mnenje, ki je pripravljeno na podlagi enostransko posredovanih podatkov.

Upnik v odgovoru na ugovor predlaga naj ga sodišče zavrne kot neutemeljenega in potrdi sklep o izvršbi. Navaja, da je bilo stališče, da je izrek sodbe, kot je v predmetni zadevi izvršljiv, že večkrat potrjeno v sodni praksi. Pred vložitvijo izvršilnega predloga je večkrat pozval dolžnika, naj mu izplača pripadajoče nadomestilo plače. Ker se upnik njegovemu pozivu ni odzval, je angažiral izvedenko ekonomske stroke, ki je za obdobje od decembra 1992 do decembra 1999 naredila izračun minimalnih plač in regresa. Po kolektivni pogodbi bi bil upnik upravičen do plače za peti tarifni razred oziroma za 1,5 do 2 krat večjega zneska kot ga upnik zahteva. Predlog za izvršbo se nanaša na minimalni znesek do katerega je upravičen, zato ne drži ugovorna trditev, da bi bil z izplačilom zahtevanih zneskov plač obogaten. Glede dolžnikove trditve o enostranskem izvedenskem mnenju pa podrejeno predlaga, da naj sodišče pozove upnika, da predloži ustrezne podatke na podlagi katerih bo lahko izvedenec ekonomske stroke preveril izračun glede višine pripadajočih plač.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, ga je poslalo višjemu sodišču da o njem odloči kot o pritožbi (2. odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Ugovor je delno utemeljen.

Upnik je zahteval realizacijo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 7.9.1995 opr. št. I Pd 2263/94 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 24.4.1998, opr. št. Pdp 373/96 - 3, s katero je bila razveljavljena odločitev dolžnika o prenehanju upnikovega delovnega razmerja s 1.12.1999 in s katero je bilo dolžniku naložena vzpostavitev stanja, ki je bilo pred izdajo odločbe (prim. določilo 1. tč. 1. odst. 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). V okviru vzpostavitve prejšnjega stanja je bilo dolžniku naloženo, da tožnika vrne nazaj na delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi ter mu od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja torej od 1.12.1992 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Hkrati je bilo dolžniku naloženo plačilo pravdnih stroškov v skupnem znesku 83.755,00 SIT (69.615,00 SIT stroškov prvostopnega postopka in 14.140,00 SIT stroškov pritožbenega postopka).

Upnik lahko uveljavi svojo terjatev le, če ima zanjo primeren izvršilni naslov. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 21. čl. ZIZ). Upnik je s svojim izvršilnim predlogom v skladu z prej navedenim izvršilnim naslovom zahteval priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja razen vrnitve na delo, kar je bilo v decembru leta 1999 že realizirano. Njegova denarna terjatev pa predstavlja izplačilo nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe (24.4.1998), od takrat dalje pa do njegove vrnitve na delo pa zahteva nadomestilo plače v skladu z določilom 233.

čl. ZIZ. Glede izterjave nadomestila po 233. čl. ZIZ velja, da upnik pred začetkom izvršilnega postopka zanjo še nima naslova. Določi ga šele izvršilno sodišče v izvršilnem postopku, in sicer tako, da ga odmeri v znesku, ki bi ga delavec dobil, če bi bil na delu (5. odst. 233. čl. ZIZ). Prvi del upnikove terjatve pa je določen v odločbi Delovnega in socialnega sodišča, ne sicer zneskovno, ampak opisno. V izreku omenjene odločbe vsebovan opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz izreka je razviden tako časovni okvir upnikove terjatve kot tudi vrsta obveznosti (nadomestilo plače).

To je vsekakor izračunljivo oziroma določljivo, kar pomeni, da je izrek odločbe Delovnega in socialnega sodišča dovolj natančen, upnikova terjatev pa določljiva oziroma določna. Upnik sam jo je tudi zneskovno opredelil, pri čemer je z upoštevanjem minimalne oziroma zajamčene plače upošteval najnižje možne zneske. Glede na navedeno ne drži upnikov ugovor, da uveljavljena odločba Delovnega in socialnega sodišča ni izvršljiva. S tem v zvezi je potrebno pritrditi upniku, da je bilo takšno stališče v sodni praksi že večkrat zavzeto (prim. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 587/99, II Ips 431/97 in II Ips 318/97).

Ker je upnik zneskovno opredelil svojo denarno terjatev v okviru izvršljive sodne odločbe, ni mogoče upoštevati ugovorne kritike izvedenskega mnenja, s pomočjo katerega je upnik v navedenih okvirih opredelil svojo denarno terjatev. Ugovor v tem delu je neutemeljen že zato, ker ni obrazložen (2. odst. 53. čl. ZIZ). Dolžnik, katerega obveznost po izvršilnem naslovu je bila v plačilu nadomestila plače za čas od 1.12.1992 dalje bi pač moral znati opredeliti, v katerem delu je upnikov izračun sporen.

Ugovor pa je utemeljen v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice v skupnem znesku 5.322.274,00 SIT. Po izvršilnem naslovu je namreč upnik upravičen do nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (1.12.1992) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila. Iz predlogu za izvršbo priloženega izvedenskega mnenja (osma stran) izhaja dolžnikova obveznost plačila glavnice v znesku 3.052.636,00 SIT, obračunanih zamudnih obresti do 1.12.1999 pa v znesku 2.269.638,00 SIT. Glede na navedeno je upnik upravičen le do nadaljnjih zakonskih zamudnih obresti, torej za čas po 1.12.1999 do plačila, in sicer le od glavničnega zneska 3.052.636,00 SIT. Izvršilni naslov pa ne obsega tudi pravice do plačila zakonskih zamudnih obresti od obračunanih zamudnih obresti oziroma za plačilo procesnih obresti. Zato te tudi ne morejo biti del izvršilnega predloga in s tem sklepa o izvršbi, sicer bi bilo kršeno načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka (17. čl. ZIZ). Sodišče je ugodilo predlogu za izvršbo, ki je bil oblikovan tako, da zahteva izterjavo glavnice v znesku 3.594.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 dalje do plačila in zneska 1.727.529,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila. S tako oblikovanim izvršilnim predlogom je upnik zahteval prav plačilo procesnih obresti, saj oba zneska vsebujeta tako glavnico kot tudi del kapitaliziranih obresti. Glede na navedeno je bilo treba ugovoru delno ugoditi, sklep o izvršbi pa razveljaviti in izvršbo ustaviti v obsegu kot je razviden iz 1. odst. izreka te odločbe.

Upoštevajoč določilo 3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ ter upoštevajoč obveznost upnikovega odgovora na ugovor je sodišče upniku v celoti priznalo njegove stroške odgovora na ugovor, ki jih je odmerilo upoštevajoč določila Odvetniške tarife in določila Zakona o sodnih taksah.