Court dismisses late statute of limitations objection in enforcement proceedings as it cannot occur after the enforcement decision.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je zastaranje terjatve dejstvo, ki lahko nastopi le pred izdajo sklepa o izvršbi, ugovor zastaranja podan v ugovoru po izteku roka, ne more biti utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršljivega dolgovnega seznama o zaostalih obveznostih Republiške uprave za javne prihodke zaradi izterjave denarne terjatve v skupnem znesku 2.165.265,50 SIT ter vseh izvršilnih stroškov z izpodbijanim sklepom o izvršbi dne 19.09.1994 v korist upnika dovolilo izvršbo z ugotovitvijo vrednosti dolžnikovih nepremičnin, s prodajo le-teh na ustni javni dražbi ter s poplačilom upnika iz kupnine in z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik v skladu z določbo 56. in 11. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; ZIZ) dne 10.02.2001 vložil ugovor po izteku roka. Po njegovem mnenju je nastopilo zastaranje terjatve. Dolžnik tako navedbo sprva utemeljuje na podlagi določbe 97. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 18/96; ZDavP). Po tej določbi v vsakem primeru v desetih letih nastopi zastaranje terjatve (določba posega tudi v tekoči izvršilni postopek). Z vložitvijo predloga za izvršbo se relativni petletni zastaralni rok iz 96. člena ZDavP sicer podaljša, vendar največ še za pet let, ko zastaranje nastopi v vsakem primeru, tudi ob nedokončanem izvršilnem postopku. V dopolnitvi ugovora dolžnik nasprotno navaja, da se desetletni zastaralni rok po določbah 231. in 240. člena ZDavP uporablja šele od 01.01.1997 dalje ter da je bil postopek izterjave začet v času veljavnosti Zakona o dohodnini (Ur.l. SRS, št. 48/90 in 34/91) ter Zakona o davkih občanov (Ur.l. SRS, št. 36/88, 8/89, 48/90 in 7/93), po katerih je absolutno zastaranje v davčnih postopkih nastopilo že po šestih letih. Po izdaji sklepa o izvršbi, kar predstavlja izpolnitev pogoja za ugovor po izteku roka, je tako po njegovem mnenju vsekakor nastopilo zastaranje terjatve, saj davčni dolg dolžnika, ki je predmet izvršbe, izvira iz let 1989 in 1990, vse kasnejše knjigovodske operacije davčne uprave pa se nanašajo zgolj na pripisovanje zamudnih obresti. Predlaga, da se sklep o izvršbi iz navedenega razloga razveljavi in izvršbo ustavi.

Upnica v odgovoru na ugovor v celoti prereka ugovorne navedbe dolžnika. Sklicevanje dolžnika na določbe 55. in 56. člena ZIZ je po njenem mnenju brezpredmetno, saj 368. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78; ZOR) določa, da ko preteče čas zastaranja, se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavno pravico ali s hipoteko, lahko poplača iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Ker ima upnica za terjatev v višini 2.165.265,50 SIT v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah vpisano zastavno pravico, je dolžnikov ugovor neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen in ga poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi (tretji odstavek 54. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ).

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) pritožbeno sodišče v nadaljevnju obrazložitve presoja le tiste ugovorne navedbe dolžnika, ki so za odločitev odločilnega pomena.

Ugovor ni utemeljen.

Upnica v obravnavani zadevi uveljavlja svojo terjatev na podlagi izvršljivega dolgovnega seznama zaostalih obveznosti dolžnika. Sodišče prve stopnje je izvršbo na dolžnikove nepremičnine na podlagi omenjenega izvršilnega naslova dovolilo že leta 1994. Vprašanje zastaranja terjatve je bilo pravno relevantno le do vložitve upničinega izvršilnega predloga oziroma do izdaje sklepa o izvršbi, in ne kasneje, kot to napačno v ugovoru po izteku roka navaja dolžnik. Če je katerikoli del terjatve ali morda celotni dolžnikov dolg zastaral, je lahko zastaral le pred vložitvijo izvršilnega predloga upnice, in ne kasneje. Upnica je leta 1994 zahtevala izpolnitev dolžnikove obveznosti in to je takrat v skladu z določbo drugega odstavka 360. člena ZOR zadostovalo za odgovor na vprašanje, ali je čas, ki je potreben za zastaranje terjatve, pretekel ali ne. Zastaranje je z drugimi besedami dejstvo, ki ne more nastopiti po izdaji sklepa o izvršbi, kvečjemu pred njim. Zato bi dolžnik ugovor zastaranja moral podati že v splošnem osemdnevnem roku za ugovor iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, tu obravnavani ugovor po izteku roka pa iz navednih razlogov ne more biti utemeljen.

Ker dolžnik v ugovoru ne navaja dejstev, ki bi se lahko obravnavale v okviru ugovora po izteku roka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugovor dolžnika ni utemeljen. Ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni najti razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 55. člena in 15. členom ZIZ), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka sklepa.