Creditor's appeal dismissed for failing to prove debt existence and submitting invalid enforcement request.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če drugi ni voljan izročiti stvari, lahko upnik predlaga sodišču, naj prenese nanj dolžnikovo terjatev proti drugemu za izročitev stvari. Pravnomočni sklep o prenosu terjatve na upnika je izvršilni naslov v izvršbi upnika zoper drugega kot dolžnika na izročitev stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. tč. izreka popravilo dva svoja predhodna sklepa, pod 2. tč. izreka zavrnilo predlog za izvršbo upnika in pod 3. tč. izreka ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi in razveljavilo začasno odredbo. Predlog za izvršbo je zavrnilo iz razloga, ker je upnik predlagal napačno izvršilno sredstvo, sklep o začasni odredbi pa je razveljavilo, ker upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

Zoper 2. in 3. tč. izreka sklepa se je v roku pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je upnik predlagal izvršbo po 3. odst. 214. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Če je sam predlog za izvršbo v tem delu nekoliko nejasen, upnik meni, da bi moralo sodišče upniku dovoliti popravo le-tega in ga ne zavrniti. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zavarovanje terjatve z izdajo začasne odredbe, ker je zmotno ocenilo okoliščine v zvezi z dolžnikovo dobro vero pri pridobitvi lastninske pravice na avtomobilu. Podatki iz prometnega dovoljenja namreč nimajo značaja javne knjige, drugih dokazil o lastništvu na avtomobilu pa M d.o.o., ni imel. Od dolžnika bi bilo upravičeno pričakovati, da bo pred prevzemom vozila še posebej skrbno preveril vso dokumentacijo v zvezi z lastništvom le tega. Že sam vpogled v račun za dobavljeno vozilo bi pokazal, da je M d.o.o. vozilo pridobil v posest na podlagi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice. Sodišče bi moralo razpisati narok ter na njem izvesti dokaze, kot so predlagani v pisnih vlogah in šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloga za izvršbo povsem nedvoumno izhaja, saj je to v njem izrecno navedeno, da je ta vložen v smislu določila 3. odst. 214. čl. ZIZ, na podlagi izvršilnega naslova - Pogodbe s pridržkom lastninske pravice št. 11-407/99 s klavzulo izvršljivosti, sestavljeno v obliki notarskega zapisa dne 10.6.1999 (v spisu priloga C1) zoper tretjega kot dolžnika, pri katerem se predmet rubeža nahaja in ki ga ni voljan prostovoljno izročiti, zaradi odvzema tega predmeta tretjemu kot dolžniku v tem postopku in izročitvijo ga upniku.

Po izrecnem določilu 3. odst. 214. čl. ZIZ lahko upnik predlaga sodišču, če tretji ni voljan izročiti stvari, naj prenese na dolžnikovo terjatev proti tretjemu za izročitev stvari. To pomeni, da mora upnik zoper dolžnika po izvršilnem naslovu najprej predlagati rubež dolžnikove terjatve nasproti tretjemu in prenos le te nanj. Pravnomočni sklep o takem rubežu in prenosu terjatve je šele izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik v izvršilnem postopku zoper tretjega kot dolžnika predlaga rubež in prenos predmeta terjatve nanj. Ker je upnik v tem postopku predlagal izvršbo zoper tretjega, ne da bi pred tem pridobil ustrezen izvršilni naslov, takšna izvršba ni mogoča in je sodišče njegov predlog za izvršbo pravilno zavrnilo. Predno je predlog zavrnilo, ga sodišče ni bilo dolžno vrniti upniku v popravo, kot zmotno zatrjuje upnik v pritožbi. V popravo se v smislu 1. odst. 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ vračajo le pomanjkljive in nerazumljive vloge, medtem ko predlog za izvršbo v tem postopku ni nepomanjkljiv, ne nerazumljiv, ampak je le neutemeljen.

Predlog za začasno odredbo je bil vložen za zavarovanje terjatve, ki je predmet izvršbe v tem postopku, in sicer na podlagi 272. čl. ZIZ. Z zavrnitvijo predloga za izvršbo upnik ni izkazal za verjetno obstoja terjatve, katere zavarovanje se zahteva, s čimer ni podan eden od kumulativnih pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ in je tak predlog potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugovoru ugodilo in zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker dolžnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, upnik pa s pritožbo ni uspel.