Appeal dismissed; customs court lacks jurisdiction over movable seizure under tax enforcement law.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Po določbi drugega odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku po tem zakonu postopa tudi carinski organ, kadar v davčnih stvareh odloča o davkih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. V zadevi, v kateri upnica izterjuje neporavnane carinske in druge uvozne davščine, je torej treba uporabiti določbe VIII. poglavja ZDavP, ki ureja oz. predpisuje za davčne zadeve posebno vrsto upravne izvršbe. Po ZDavP je sodišče pristojno le za prisilno izterjavo davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in deleža družbenika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izvršbo z dne 21.6.1999, ker je ugotovilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Zoper tak sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje upnica. V pritožbi pojasnjuje, da Carinski zakon (v nadaljevanju CZ, Ur. l. RS, št. 1/95 - 13/2001) v postopku prisilne izterjave carinskih odločb res napotuje na uporabo določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96 - 37/2001). Za presojo konkretnega razmerja pa je pomembno, da se določba 6. člena CZ, ki napotuje na uporabo določb ZDavP, uporablja šele od 1.7.1999 dalje. Pred tem je imel CZ podobno določbo, ki je napotovala na uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; Ur. l. SFRJ, št. 47/86, 55/92). Ta je v 2. odstavku 275. člena (pravilno 2. odstavku 276. člena) določal, da se izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti opravlja po sodni poti. Ker je bil predlog za izvršbo v obravnavani zadevi vložen 21.6.1999, ga sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati po zakonu, ki je začel veljati 1.7.1999. Zaradi navedenega upnica predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Upnica pravilno opozarja, da se je pričel Zakon o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (CZ-B; Ur. l. RS, št. 32/99) uporabljati šele 1.7.1999, čeprav je začel veljati že 21.6.1999. Pri obravnavi predloga za izvršbo, ki je bil vložen pred 1.7.1999, ga zato ni mogoče uporabiti. Odločitev sodišča prve stopnje pa je kljub temu pravilna.

Že 1.1.1999 (torej pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi) je namreč začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-C, Ur. l. RS, št. 91/98). Ta je 1. člen ZDavP dopolnil tako, da je za prvim odstavkom dodal nov drugi odstavek, ki določa, da po tem zakonu (torej ZDavP) postopa tudi carinski organ, kadar v davčnih stvareh odloča o davkih in o pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. V obravnavani zadevi upnica izterjuje neporavnane carinske in druge uvozne dajatve. Gre torej za primer, ki ga ureja nov drugi odstavek 1. člena ZDavP. ZDavP je (v odnosu do takrat še nenoveliranega CZ) novejši zakon, zato je derogiral določbo CZ, po kateri bi bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZUP. Za zadeve, v katerih carinski organ v davčnih stvareh odloča o davkih in pravicah posameznikov, kot je obravnavana, je torej že od 1.1.1999 treba uporabiti določbe ZDavP. Slednji v VIII. poglavju ureja "davčno izvršbo" kot posebno obliko upravne izvršbe. V drugem odstavku 81. člena pa določa izjemo, ko izvršbo opravi sodišče, in sicer le v primerih, ko gre za prisilno izterjavo davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja ali deleža družbenika. Ker v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za izterjavo iz dolžnikovega nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, ampak za izterjavo z rubežem, cenitvijo in prodajo premične stvari (avtomobila), za opravo izvršbe v tej zadevi, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni podana sodna pristojnost, ampak mora izvršbo opraviti carinski organ po določbah ZDavP.

Pritožba torej ni utemeljena. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe CZ-B, je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna, saj se je sodišče pri odločanju pravilno oprlo na določbe ZDavP. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ; Ur.l. RS, št. 51/98) pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.