Court dismisses execution objection for failure to explain how car delivery extinguished promissory note debt.
Legislator summary
AI generatedThe court rejected the defendant's objection to the execution proceeding, confirming the lower court's decision to treat the objection as an appeal. The defendant claimed the debt was settled by delivering a car but failed to specify the legal mechanism for extinguishing the promissory note obligation. Consequently, the court ruled the objection inadmissible under execution law because it lacked specific factual grounds and supporting evidence.
Legislator headnote
AI generatedAccording to Article 53(2) and Article 61(1) of the Enforcement and Security Act; an objection in enforcement proceedings must be substantiated with specific facts and evidence, otherwise it is deemed unfounded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
V ugovoru je dolžnica sicer navedla, da je dne 06.06.2000 upniku "oddala" avto. Vendar pa je ta njena trditev presplošna, da bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka v pravdi. Dolžnica namreč ni pojasnila, na kakšen način naj bi upnikova terjatev iz menice prenehala z "oddajo" avtomobila (ali z nadomestno izpolnitvijo, izročitvijo v prodajo ali kako drugače).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je štelo ugovor proti sklepu o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neutemeljen; zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
V pravočasnem ugovoru je dolžnica navedla, da je upniku dne 06.06.2000 "oddala" avto. Ker od upnika ni prejela nobenega dopisa ali opomina, je štela, da se je s kupnino za avto poplačal. Po prejemu upnikove specifikacije dolga z dne 29.01.2001 pa se je z njim dogovorila za sestanek dne 15.02.2001. Za ugovor ni priglasila stroškov.
Ugovor ni utemeljen.
Po 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze; sicer se ugovor šteje za neutemeljen.
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi lastne menice (priloga A1), v kateri je trasantka (dolžnica) osebno prevzela obveznost, da bo ob dospelosti remitentu (upniku) plačala menično vsoto. Ker sta v konkretnem primeru remitent in trasantka iz lastne minice tudi upnik in dolžnica iz temeljnega razmerja, bi lahko dolžnica ugovarjala glede vsega, kar iz temeljnega razmerja izhaja.
Dolžnica je v ugovoru sicer zatrjevala, da je dne 06.06.2000 upniku "oddala" avto, vendar pa je ta njena trditev presplošna, da bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka v pravdi. Dolžnica namreč ni pojasnila, na kakšen način naj bi upnikova terjatev iz menice prenehala z "oddajo" avtomobila (ali z nadomestno izpolnitvijo, izročitvijo v prodajo ali kako drugače). Sicer pa za svojo trditev ni predložila niti predlagala ustreznih dokazov (gl. 2. odst. 53. čl. ZIZ).
Dolžnica se je v ugovoru sklicevala tudi na sestanek, ki naj bi ga imela z upnikom po vložitvi ugovora, dne 15.02.2001. Vendar pa o sklenitvi morebitnega dogovora ni predložila nikakršnih dokazov.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen in ravnalo po 5. odst. 62. čl. ZIZ ter ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. čl. ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je ugovor kot neutemeljen zavrnilo ter potrdilo zakonit in pravilen sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).