Appeal allowed; District Court lacks jurisdiction over economic disputes unless prior trial occurred.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Okrožno sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, v primeru, da tožena stranka v odgovoru na tožbo takšnega ugovora ne poda, le ob predhodnem preizkusu tožbe. Kasneje tudi, če je to prezrlo, se ne more več izreči za nepristojno po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, pri čemer se je sklicevalo na 4. točko 2. odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Napačen je pravni pouk izpodbijanega sklepa, da zanj pritožba ni dopustna. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo 2. odstavka 19. člena ZPP po katerem se lahko okrožno sodišče po uradni dolžnosti izreče, da ni stvarno pristojno le še ob predhodnem preizkusu tožbe, saj tožena stranka takšnega ugovora ni podala. Nepravilno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da ne gre za gospodarski spor, pri čemer se sklicuje na določbi 481. in 484. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu napačen. Določilo 3. odstavka 19. člena ZPP namreč pride v poštev le v primeru, če se okrožno sodišče izreče za stvarno pristojno, ne pa v primeru obratne odločitve, to je, če se izreče, da ni stvarno pristojno. Zato je potrebno uporabiti 1. odstavek 363. člena ZPP, ki določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje vedno dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da je ni. Pritožba zoper izpodbijani sklep je tako dovoljena.

Pritožba ima tudi prav, da se lahko okrožno sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča le še ob predhodnem preizkusu tožbe, saj tožena stranka ugovora o stvarni nepristojnosti prvostopnega sodišča ni podala. Predhodni preizkus tožbe pa je bil z vročitvijo tožbe toženima strankama in z vloženim odgovorom na tožbo že konzumiran (določba 269. do vključno 275. člena ZPP). To pa pomeni, da tudi v primeru, če je okrožno sodišče prezrlo, da ni pristojno, ker je (pravilno) pristojno okrajno sodišče, se kasneje po uradni dolžnosti ne more več izreči za nepristojno. Zato je že iz tega razloga odločitev v izpodbijanem sklepu napačna.

Nepravilno pa je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da je na podlagi 4. točke 2. odstavka 30. člena ZPP v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij v vsakem primeru pristojno okrajno sodišče. Prvostopno sodišče namreč ni upoštevalo pravnega mnenja, sprejetega na obči seji Vrhovnega sodišča RS z dne 9.12.1999, ki izrecno določa, da je tudi v navedenih primerih lahko pristojno okrožno sodišče, če so izpolnjena merila iz 1. odstavka 481. člena ZPP, torej če gre za gospodarski spor. Zato bi moralo prvostopno sodišče najprej ugotoviti ali so res podani pogoji iz 481. in 484. člena ZPP. V takem primeru je namreč potrebno uporabiti 6. točko 2. odstavka 32. člena ZPP, ki določa pristojnost okrožnega sodišča.

Zatrjevane kršitve postopka, ki jih uveljavlja pritožba so tako podane. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijani sklep v celoti razveljaviti v skladu s 3. točko 365. člena ZPP in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zaradi razveljavitve pridrži za končno odločbo v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.