Appeal dismissed; carrier not liable for detention fees as plaintiff was not the consignor.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in ni nastopala kot pošiljatelj, pa čeprav je tožeča stranka prevažala njeno blago. Ni pravno relevantno niti, da je tožena stranka plačala del vtoževanih stroškov, niti, na koga je tožeča stranka naslovila račun, niti, kdo je običajno plačeval stroške prevoza, o čemer so izpovedovale zaslišanje priče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 606.062,00 SIT iz naslova stojnine. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bila sporna prevozna pogodba, v zvezi s katero so nastali zatrjevani stroški stojnine, sklenjena med tožečo stranko in Ž d.d., trditvene podlage za morebitno izvenpogodbeno odškodninsko odgovornost tožene stranke pa tožeča stranka ni ponudila.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sama pritožnica v pritožbi navaja, da je plačilo stojnine v konkretnem primeru obveznost pošiljatelja, torej del stroškov, ki bremenijo sopogodbenika prevozne pogodbe. Takšna pravna narava stojnine sledi tudi iz priloženih splošnih pogojev poslovanja v mednarodnem cestnem tovornem prometu (prim. 5. in 7. tč. pogojev - priloga A 12). Pasivna legitimacija je tako v konkretnem primeru, ko tožeča stranka zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sama ni odgovorna za zastoj v prevozu, odvisna od ugotovitve, ali je bila tožena stranka pošiljatelj blaga v Rusijo (prim. 7.1. tč. pogojev) in ali njo kot pošiljateljico blaga bremeni plačilo stojnine.

Pritožbene trditve ne morejo omajati razlogov izpodbijane sodbe, iz katerih sledi, da tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in da ni nastopala kot pošiljatelj, pa čeprav je tožeča stranka prevažala njeno blago. Ni pravno relevantno niti, da je tožena stranka plačala del vtoževanih stroškov (1. odst. 296. čl. ZOR), niti, na koga je tožeča stranka naslovila račun (račun je enostranska listina), niti, kdo je običajno plačeval stroške prevoza, o čemer so izpovedovale zaslišane priče. Velja opozoriti, da je sama tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da prevoza tožena stranka ni naročila (temveč ga je zanjo sklenila družba Ž. d.d.) in da med pravdnima strankama prevozna pogodba ni bila sklenjena (prim. pripr. vlogo tožeče stranke z dne 11.7.1997, l.št. 27). In ker tožena stranka ni nastopala v razmerju do tožeče stranke kot pošiljatelj blaga, vtoževani stroški stojnine nje ne morejo bremeniti.

Iz doslej razloženega sledi tudi odgovor na pritožbene trdtve, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Morebitna drugačna pravna kvalifikacija stojnine, namreč kot odškodninske obveznosti, za katero prihajajo v poštev splošna načela ZOR o le-tej, pa na drugačno presojo v konkretnem primeru tudi ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).