Appeal dismissed; default judgment upheld as defendant failed to prove improper service of process.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal and confirmed the first-instance default judgment against them. The defendant argued they never received the lawsuit documents because the return receipt was unsigned by the designated recipient, claiming this violated procedural requirements for issuing a default judgment. The court rejected this claim, finding the signed return receipt on file proved proper service and placing the burden of managing official mail on the legal entity defendant.
Legislator headnote
AI generatedArticle 318 of the Civil Procedure Act; A default judgment is valid if the defendant fails to prove improper service of process, and the burden of ensuring proper receipt of court documents lies with the legal entity defendant.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo v skladu z drugim odst. 350. čl. ZPP, torej glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbami 318. čl. ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zato, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izdalo zamudno sodbo, s katero je toženo stranko obsodilo na plačilo 4,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,000.000,00 SIT od dne 06.10.1995 dalje do plačila in od zneska 1,000.000,00 SIT od dne 16.11.1995 dalje do plačila ter na plačilo odškodnine v znesku 7,873.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 29.09.2000 dalje do plačila, kakor tudi na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 334.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.
Proti takšni sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila in predlagala, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi. Navedla je, da tožbe s prilogami in opozorilom sodišča glede odgovora na tožbo ni prejela, kar naj bi bilo po njenem razvidno tudi iz podatkov v spisu, saj povratnice ni podpisala odgovorna oseba za sprejemanje pisanj. Zaradi navedenega po mnenju pritožnice niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Za pritožbo ni priglasila stroškov.
Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo v skladu z drugim odst. 350. čl. ZPP, torej glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbami 318. čl. ZPP. Pritožnica namreč neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ji tožbe ni (pravilno) vročilo, ker naj bi vročilnice ne podpisala odgovorna oseba za sprejem pošiljk. Po podatkih v spisu je bila tožba z opozorilom glede pravnih posledic opustitve odgovora na tožbo (gl. prvi odst. 276. čl. in drugi odst. 277. čl. ZPP) vročena toženi stranki dne 15.11.2000. Povratnica (pri redni št. 3 spisa) je podpisana tako, da sodišče ni imelo razloga dvomiti v pravilno vročitev (prim. prvi odst. 133. čl. ZPP); pritožba pa tudi ne zatrjuje, kdo naj bi bila njena pooblaščena oseba, če ne ta, ki se je kot takšna na povratnici podpisala. Sicer pa ni prezreti, da gre za enak podpis kot na povratnici o vročitvi sodbe (pri redni št. 4 spisa), katere prejemu pa tožena stranka ne oporeka, saj se zoper njo tudi pritožuje. Predvsem pa je pravna oseba, torej tožena stranka, tista, katere breme je skrb, da sprejem sodnih pošiljk uredi tako, da teh, naslovljenih na njen sedež, ne prevzemajo nepooblaščene osebe.
Tako s pritožbo izrecno uveljavljana neizpolnitev pogoja iz 1. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP (za zakonito izdajo zamudne sodbe) ni podana.
Glede ostalih pogojev, iz 2. do 4. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP, katerih izpolnitev za izdajo izpodbijane zamudne sodbe je sodišče druge stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti, pa je ugotovilo naslednje:
Predmet tožbenega zahtevka ni prepovedano razpolaganje iz tretjega odst. 3. čl. ZPP, pač pa denarna terjatev; zato, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, ne gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne bi mogla razpolagati.
Sodišče prve stopnje dejanskega stanja, ki je bilo zatrjevano v tožbi, ni raziskovalo, saj se v primeru izpolnjenega pogoja iz prvega odst. 318. čl. ZPP (opustitve odgovora na tožbo) predpostavlja, da tožena stranka tožbene navedbe priznava, ker jim ni izrecno oporekala (prim. 278. čl. ZPP). Po tožbenih navedbah pa je sodišče prve stopnje razsodilo prav zato, ker je tožeča stranka v tožbi navedla (pravotvorna) dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljala (prim. učinke razdrte pogodbe po 132. čl. ZOR in posledice neizpolnitve pogodbe po 262. in 266. čl. ZOR).
Ker torej ni šlo za nesklepčnost tožbe, zatrjevana dejstva pa tudi niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila, sta bila izpolnjena še nadaljnja pogoja iz 3. in 4. tč. prvega odst. 318. čl. ZPP.
S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo zakonito in pravilno zamudno sodbo (353. čl. ZPP).