Appeal allowed; temporary order for monetary claim denied due to misapplication of non-monetary asset protection rule.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 1999/1515 z dne 15.3.2000 ugodi in se navedeni sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

[JEDRO]

Določba 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ velja le za začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero se je tožencu prepovedalo razpolaganje s premičnim premoženjem, zlasti z zalogami in blagom v njegovih trgovinah do višine terjatve tožnika v vrednosti 4.436.240,72 SIT in se odredila hramba blaga pri tožniku.

Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Po njenem mnenju je jedro spora v tem, da bi moral tožnik prevzeti blago, ki ga je po pogodbi dolžnik upravičen vrniti, pa tega noče, pač pa zahteva njegovo plačilo. Obširno je opisala škodo, ki ji jo je povzročil izvršitelj, ki je izvršil odredbo sodišča in pojasnila vzroke svojih težav pri izpolnjevanju obveznosti. Navedla je še, da njeno ekonomsko-finančno stanje ni tako, da ne bi mogla izpolniti vseh svojih obveznosti. Smiselno je predlagala razveljavitev sklepa o začasni odredbi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbah 1. in 2. odst. 270. člena ZIZ mora predlagatelj izkazati za verjetna dva pogoja za izdajo začasne odredbe (a) obstoj ali bodoči nastanek terjatve in (b) ravnanje dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), ki bo onemogočilo ali precej otežilo uveljavitev terjatve.

V zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel le, da je toženec v "hudih denarnih težavah," da je prezadolžen in da je njegov račun blokiran. Ni pa navedel nobenega konkretnega ravnanja toženca, iz katerega bi se dalo sklepati na nevarnost, ki jo ima v mislih določba 2. odst. 270. člena ZIZ. Denarne težave, prezadolženost in blokiranost žiro računa sami po sebi namreč sploh ne predstavljajo ravnanja toženca. Predstavljajo le elemente njegovega ekonomskofinančnega položaja. Gotovo ogrožajo možnost uveljavljanja terjatev ne le tožnika, pač pa kateregakoli upnika, vendar pa še ne pomenijo izpolnitve dejanskega stanu iz 2. odst. 270. člena ZIZ. Eventuelno bi bili lahko le podlaga za začetek stečajnega postopka.

Okrajno sodišče v Kranju je izdalo začasno odredbo predvsem na podlagi svoje ocene, da "dolžnik z izdano začasno odredbo ne bo utrpel večje škode kot upnik brez njene izdaje." Pri tem je očitno uporabilo določbo 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, ki pa velja le za začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Uporaba navedene določbe je zato napačna. V primerih, ko se zavaruje denarna terjatev, je primerljiva določba 3. odst. 270. člena ZIZ, po kateri upnik (tožnik) ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik (toženec) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V predmetni zadevi pa očitno ne pride v poštev, saj konfekcijsko blago izgublja na vrednosti takorekoč dnevno. Z iztekom prodajne sezone se njegova vrednost praviloma skoraj prepolovi. S prepovedjo razpolaganja (prodaje) z blagom in njegovo hrambo pri tožniku zato tožencu očitno nastaja škoda.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel izkazati vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Na podlagi določb 2. in 3. odst. 270. člena ZIZ in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju ugodilo in sklep razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.