Appeal dismissed; plaintiff failed to prove work performed beyond invoice and notice letters.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Kot dokaz, da ima terjatev do tožene stranke je tožeča stranka v spis predložila račum, dopis z dne 13.11.1995 in opomin pred tožbo z dne 18.03.1996. Relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj terjatve, pa tožeča stranka ni postavila, čeprav se je tožena stranka branila z ugovorom, da so delavci tožeče stranke samovoljno zapustili delovišče in s tem smiselno trdila, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je tista, ki bi morala navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dne 06.07.1999 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. Ig 96/00513 z dne 19.07.1996 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Navedla je, da je toženi stranki 11.09.1995 izdala račun št. 14/95 za nesporno opravljena dela v znesku 183.425,00 SIT. Zaradi neplačila ji je dne 13.11.1995 poslala opomin in 18.03.1996 še opomin pred tožbo. Tožena stranka jim ni oporekala ali jih zavrnila. Šele po izdanem in pravnomočnem sklepu o izvršbi je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila listino, iz katere izhaja, da zaključna dela prevzame D. d.o.o. Navedene listine tožena stranka ni dostavila tožeči, ker to ni bil predmet dogovorjenih del. Investitor del (H.) bi za prevzem zaključnih del zagotovo pozval izvajalca in podizvajalca - tožečo stranko k podpisu gradbene pogodbe o prevzemu zaključnih del. Zato naj sodišče sklep o izvršbi z dne 19.07.1996 vzdrži v veljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka naročila dela izven tistih, ki so bila predvidena v predračunu. Zgolj predložitev računa po mnenju sodišča prve stopnje ni zadosten dokaz. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in še dodaja, da je tožeča stranka utemeljenost zahtevka gradila zgolj na trditvi, da tožena stranka računov in opominov ni prerekala. Pri navedenem vztraja tudi v pritožbi. Kot dokaz, da ima terjatev do tožene stranke, pa je v spis predložila račun, dopis z dne 13.11.1995 in opomin pred tožbo z dne 18.03.1996. Drugih relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj terjatve, pa tožeča stranka ni postavila, čeprav se je tožena stranka branila z ugovorom, da so delavci tožeče stranke samovoljno zapustili delovišče in s tem smiselno trdila, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je tista, ki bi morala navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze (219. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77). Zgolj predložitev računa ne more nadomestiti trditev tožeče stranke o tem, da je zaračunano delo tudi opravila. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).