Appeal dismissed because creditor admitted failure to deposit advance execution costs as required by law.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the creditor's appeal against the first-instance decision to suspend enforcement due to non-deposit of advance execution costs. Although the creditor argued the seizure was complete and the advance was used for the auction, they admitted in the appeal that no new advance was provided. The court ruled that the statutory obligation to deposit an advance for enforcement costs remains mandatory regardless of prior actions, and the creditor's admission confirmed the lower court's correct application of the law.
Legislator headnote
AI generated3. odst. 38. čl. ZIZ; 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ: The creditor's failure to deposit the required advance for enforcement costs mandates the suspension of enforcement proceedings, and this obligation persists even if prior advances were utilized for earlier enforcement steps.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ker upnik v pritožbi sam priznava, da predujma ni založil, je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, saj je sankcija za neplačilo predujma izrecno določena v 3. odst. 38. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, ker upnik v postavljenem osemdnevnem roku ni založil predujma za izvršilne stroške (3. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je po njegovi oceni predujem namenjen kritju stroškov rubeža in drugih opravil v zvezi z njim. Ker je bil rubež že uspešno opravljen, upnik predujma ni plačal, temveč je sodišče opozoril, naj razpiše dražbo zarubljenih stvari.
Pritožba ni utemeljena.
V 1. odst. 38. čl. ZIZ je jasno in nedvoumno določeno, da izvršilne stroške plača najprej upnik, med te stroške pa sodijo tudi stroški izvršitelja (292. čl. ZIZ). Upnik mora v postavljenem roku na izvršiteljev račun nakazati predujem za stroške za opravo izvršbe (2. odst. 38. čl. ZIZ), sicer sodišče izvršbo ustavi (3. odst. 38. čl. ZIZ). Rubež je bil v predmetni zadevi resda že realiziran, vendar med dejanja izvršbe, za opravo katerih mora upnik založiti predujem, spada tudi organizacija in izvedba dražbe oziroma prodaja zarubljenih stvari (Tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom). Drži sicer pritožbena navedba, da je upnik že leta 1999 založil predujem za opravo izvršbe, vendar je ta predujem bil porabljen za plačilo stroškov sodnega izvršitelja v zvezi z rubežem (prim. poziv na list. št. 14 z dne 24.5.1999). Ker upnik v pritožbi sam priznava, da naloženega mu predujma ni založil, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sankcija za neplačilo predujma izrecno določena v 3. odst. 38. čl. ZIZ.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.