Enforcement objection dismissed for being vague, unsupported by evidence, and failing to meet statutory requirements under ZIZ. The court rejected the objection as inadmissible. The court ruled that the objection was inadmissible because it was vague, unsupported by evidence, and failed to meet statutory requirements under ZIZ. The court rejected the objection as inadmissible because it was vague, unsupported by evidence, and failed to meet statutory requirements under ZIZ.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljane dismissed the debtor's objection to an enforcement order, confirming the first-instance court's decision. The debtor argued for a different payment arrangement due to production difficulties and alleged extortionate rent, but provided no specific details or evidence. The court held that the objection was inadmissible under Article 53(2) of the Enforcement and Security Act because it was too general and lacked supporting proof.
Legislator headnote
AI generatedArticle 53(2) of the Enforcement and Security Act; Article 62(5) of the Enforcement and Security Act; Article 365(2) of the Civil Procedure Act; An enforcement objection is inadmissible if it is vague, unsupported by evidence, and fails to specify facts or provide proof required by law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Dolžnik je v ugovoru sicer navedel nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog, vendar so dolžnikove navedbe zelo splošne in nedoločne, dolžnik pa tudi ne predloži nikakršnih dokazov za svoje trditve. S tako pavšalnimi in neizkazanimi ugovori dolžnik ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in v posledici neutemeljen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zoper dolžnika z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 3,055.495,00 SIT s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je z upnikom imel dogovor, da bo v primeru plačilnih težav poravnal najemnino na drug način. Najemodajalca je informiral o težavah v proizvodnji, ki so bile posledica višje sile. Posebej ugovarja računu z dne 20.11.1999, ker je v njem zaračunana kazenska najemnina, kar je bilo v pogodbi praktično izsiljeno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Citirano določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj poslovnega razmerja, vendar navaja, da ni dolžan plačati, ker je z upnikom sklenil dogovor, da bo v primeru nezmožnosti plačila svojo obveznost poravnal drugače. S tem je sicer navedel nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog, vendar so dolžnikove navedbe po ugotovitvah pritožbenega sodišča zelo splošne in nedoločne. Dolžnik sploh ne pove, kdaj naj bi bil zatrjevani dogovor sklenjen, niti katere fizične osebe naj bi se dogovarjale na strani dolžnika in upnika (obe stranki sta pravni osebi), niti konkretneje ne pojasni, kaj je bilo sploh dogovorjeno (napr. plačilo z blagom, odlog plačila...). Prav tako ne pove, kakšne težave naj bi nastopile v proizvodnji in kako naj bi le-te vplivale na njegovo obveznost do upnika, ob vsem tem pa dolžnik tudi ne predloži nikakršnih dokazov za svoje trditve, čeprav je bil na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen v pravnem pouku na sklepu o izvršbi. Enako velja tudi za ugovorne navedbe v zvezi z računom z dne 20.11.1999. Dolžnik sploh ne pojasni, kaj naj bi po njegovem pomenila "takoimenovana kazenska najemnina", niti ne pove, koliko bi po njegovem najemnina morala znašati. Dolžnik tudi ne predloži pogodbe, na katero se sklicuje, niti ne pove ničesar konkretnega v zvezi z zatrjevano izsilitvijo pogodbenega določila. Morebitne posledice oprave izvršbe ter dolžnikov namen, odkupiti sporne poslovne prostore, niso ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dolžnikove ugovorne navedbe splošne in nekonkretizirane, predvsem pa niso podprte z nikakršnimi dokazi. S tako pavšalnimi in neizkazanimi ugovori dolžnik ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in v posledici neutemeljen.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.