Appeal partially allowed; pledge right on goods persists until delivery despite transport contract breach.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka in v II. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka M.Š. s.p. je dolžna tožeči stranki G. d.o.o. izročiti šamotne tuljave v bruto teži 20.439 kg, kupljene s strani tožeče stranke pri družbi K. d.d. in uvožene iz Češke republike dne 26.10.1998, katere je tožena stranka prevzela v prevoz dne 23.10.1998 in sicer na svoje stroške v skladišče tožeče stranke na Škofljici, tožeča stranka pa mora ob izročitvi blaga toženi stranki plačati prevoznino v znesku 1.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega pravdnega postopka."

2. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravno zmotno je stališče pritožnika, da toženi stranki zastavna pravica na blagu ne gre, ker ni izpolnila svoje obveznosti iz prevozne pogodbe in tožeči stranki ni izročila blaga na njenem sedežu, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Prevoznik ima po prvem odst. 679. čl. ZOR zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo dano na prevoz, dokler ga ima v posesti. Zastavna pravica na blagu namreč preneha s prenehanjem njegove posesti (prim. prvi odst. 986. čl. ZOR). Z izročitvijo blaga tožeči stranki bi se torej tožena stranka odpovedala zakonitemu zavarovanju svoje terjatve z zastavno pravico, saj bi le-to izgubila zaradi prenehanja posesti na blagu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi ji tožena stranka izročila šamotne tuljave v bruto teži 20.439 kg proti plačilu prevoznine v višini tolarske protivrednosti 1.100 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije in povrnila pravdne stroške tožeči stranki (I. točka izreka sodbe). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo in tožeči stranki naložilo plačilo zneska 390.814,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila ter tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi) naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 248.682,73 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1999 do plačila (II. točka izreka sodbe). S sklepom pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena), uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo izpovedbo A.G., da je bila dogovorjena cena za prevoz na relaciji Tremošna - Škofljica v znesku 1.400 DEM le v primeru, če bi bilo tovorno vozilo polno naloženo. Da je ceno prevoza iz Tremošne tožeča stranka pogojevala s prevozom drugega tovora iz Prachatic, v prvostopnem postopku ni trdila. Prav nasprotno, iz izpovedbe A.G., kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče izhaja, da je bila dogovorjena cena za prevoz iz Tremošne 1.400 DEM, za dodatni prevoz iz Prachatic pa še 200 DEM.

Sicer pa, če bi bilo tovorno vozilo polno naloženo, ne bi moglo natovoriti še drugega blaga. V celoti nelogična je tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka toženi priznala prevoznino v znesku 1.100 DEM, ker kamion ni bil polno naložen, saj tožena stranka ni pripeljala tudi preostalega blaga. V kolikor je tožena stranka pripeljala le blago iz Tremošne, bi torej šlo po tožeči stranki za zatrjevano dogovorjeno plačilo vsaj v znesku 1.400 DEM. Glede na to, da tožeča stranka sama ni bila dosledna pri navajanju dogovorjene cene prevoza, saj je v tožbi navajala, drugače kot sedaj v pritožbi, da je bila dogovorjena cena prevoza iz Prachatic in Tremošne v Škofljico 1.500 DEM, je prvostopno sodišče, upoštevaje tudi v dokaznem postopku predložene pisne pozive toženca tožniku na plačilo prevoznine - priloge A6, A7, poklonilo vero toženi stranki, ki je ves čas zatrjevala, da do dogovora med strankama za prevoz iz Prachatic ni prišlo, da pa je bila dogovorjena cena za prevoz iz Tremošne 1.500 DEM.

O med strankama dogovorjeni ceni za prevoz blaga iz Prachatic kot bistveni sestavini prevozne pogodbe (prim. prvi odst. 648. čl. ZOR) zaslišana priča I.G. ni vedela povedati ničesar, zato iz njene izpovedbe ni mogoče sklepati, da je bila med strankama sklenjena prevozna pogodba tudi za prevoz na relaciji Prachatice - Škofljica. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti listine, ki jih je predložila tožeča stranka - to je mednarodni tovorni list, izstavljen v Prachaticah 23.10.1998 ter izjava češke firme K. iz Tremošne, da je bila tožena stranka opozorjena na doložitev blaga v Prachaticah.

Nobena od teh listin ne kaže na sklenjen ustni dogovor med pravdnima strankama za dodatni prevoz blaga iz Prachatic. Če dogovor med pravdnima strankama ni bil sklenjen, je vsakršno opozorilo na doložitev blaga na kamion brezpredmetno, prav tako tudi v Prachaticah izstavljen tovorni list.

Upoštevaje izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prevozna pogodba za prevoz šamotnih dimniških tuljav iz Tremošne v Škofljico za ceno tolarske protivrednosti 1.500 DEM, saj drugačnega dogovora tožeča stranka ni uspela dokazati. Čim pa je tako, ni bilo razloga, da sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke v omejenem obsegu - večji obremenitvi tožeče stranke (na plačilo tolarske protivrednosti 1.500 DEM in ne 1.100 DEM) ne bi ugodilo. Na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke dispozitiva te sodbe. Z navedeno spremembo pritožbeno sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je toženi stranki naložilo izročitev šamotnih dimniških tuljav tožeči stranki ob za tožečo stranko strožjem pogoju sočasnega višjega plačila prevoznine, kot je zahtevala tožeča stranka.

Ni sporno, da je tožena stranka naročen prevoz blaga iz Tremošne v Slovenijo opravila. Ker pa tožeča stranka ni bila pripravljena plačati dogovorjene prevoznine v tolarski protivrednosti 1.500 DEM, se je tožena stranka upravičeno poslužila zavarovanja svoje terjatve iz prevozne pogodbe z zastavno pravico na stvareh, ki jih je prevzela za prevoz, skladno z drugim odst. 105. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu in prvim odst. 679. čl. ZOR. Pravno zmotno je stališče pritožnika, da toženi stranki zastavna pravica na blagu ne gre, ker ni izpolnila svoje obveznosti iz prevozne pogodbe in tožeči stranki ni izročila blaga na njenem sedežu, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Prevoznik ima po prvem odst. 679. čl. ZOR zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo dano na prevoz, dokler ga ima v posesti. Zastavna pravica na blagu namreč preneha s prenehanjem njegove posesti (prim. prvi odst. 986. čl. ZOR). Z izročitvijo blaga tožeči stranki bi se torej tožena stranka odpovedala zakonitemu zavarovanju svoje terjatve z zastavno pravico, saj bi le-to izgubila zaradi prenehanja posesti na blagu. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je imela tožeča stranka pravico terjati izročitev blaga v kraju njenega sedeža, saj je bila vseskozi pripravljena plačati sorazmeren del prevoznine, v tem postopku pa je tudi zaprosila za dovolitev sodnega pologa spornega zneska, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da ni izpolnila ali ni bila pripravljena izpolniti obveznosti iz pogodbe. S tem smiselno tožeča stranka uveljavlja pravice iz prevozne pogodbe na podlagi drugega odst. 670. čl. ZOR. Po citiranem določilu pa tožeča stranka te pravice lahko uveljavlja le ob pogoju, da sporni znesek prevoznine položi pri sodišču. Kot izhaja iz samega tožbenega zahtevka in navedb obeh pravdnih strank, pa tožeča stranka niti nespornega dela prevoznine (tolarske protivrednosti 1.100 DEM) toženi stranki še ni plačala. Pogoji za izročitev šamotnih dimniških tuljav tožeči stranki torej doslej še niso bili izpolnjeni. Ob povedanem ni sprejemljiva pritožbena trditev, da tožeča stranka ni povzročila stanja, zaradi katerega se je tožena stranka odločila za hrambo tuljav in zato ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost.

Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni oporekala navedbam tožene stranke, da ji nastajajo stroški skladiščenja blaga v vtoževani višini. Čim pa je tako, sodišče ni bilo dolžno preverjati, ali so bili po nasprotni tožbi vtoževani računi res plačani. To dejstvo v postopku na prvi stopnji očitno ni bilo sporno, zato sodišču v tej smeri ni bilo treba izvajati dokazov (prim. prvi odst. 300. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zato glede na trditveno podlago in razpoložljive in izvedene dokaze dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. Ker tudi ni zagrešilo v pritožbenem postopku uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo v preostalem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe je po drugem odst. 166. čl. ZPP narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka. Ker sta v tem postopku pravdni stranki uspeli vsaka s svojim tožbenim zahtevkom, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odst. 154. čl. ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega postopka.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).