Appeal allowed; first instance judgment voided for failure to state reasons regarding claim validity and amount.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o tem, ali je nastala glede na sklenjeno pogodbo obveznost tožene stranke, kdaj je nastala, kdaj je zapadla in v kakšni višini je nastala, zato sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 38,975.935,43 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1998 dalje in znesek 4,087.075,57 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 dalje do plačila (1. točka izreka) in da ji mora plačati 611.800,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2000 dalje (3. točka izreka).

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper to odločitev in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, kolikor se ti nanašajo na razlago sporazuma o sofinanciranju izgradnje rekonstrukcije magistralne ceste M10/294, 295 Domžale - Črnuče (priloga A4) in kolikor se nanašajo na zaključke sodišča prve stopnje, da ta sporazum ne predstavlja predpogodbe, pač pa pogodbo med pravdnima strankama. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi in ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Razlogi sodbe v zvezi z razlago sporazuma tudi niso sami s seboj v nasprotju. Zato so pritožbene trditve, kolikor se nanašajo na samo pravno podlago tožbenega zahtevka, neutemeljene.

Pač pa je sodišče druge stopnje pri preizkusu preostalega dela izpodbijane sodbe ugotovilo, da v njej sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o utemeljenosti in višini postavljenega zahtevka. V sodbi ni razlogov o tem, ali je glede na sklenjeni sporazum (pogodbo) nastala terjatev tožeče stranke do tožene stranke, kdaj je nastala in kdaj je zapadla v plačilo in ali je tožbeni zahtevek po višini dokazan in s čim je dokazan. Sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke in predloženih dokazov v tej smeri sploh ni preizkušalo oziroma o tem vsaj ni navedlo razlogov v izpodbijani sodbi (14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP). S pogodbo se je tožena stranka zavezala sofinancirati le določene stroške rekonstrukcije magistralne ceste (ne vseh 16 postavk pogodbe) in od teh tudi ne vseh v enakem deležu (glej 3. člen sporazuma). Tožeča stranka pa v tožbenih navedbah ni izhajala iz določil te pogodbe, pač pa je pri zatrjevanju in dokazovanju dejanske podlage zahtevka izhajala iz vrednosti vseh opravljenih del (glej navedbe v tožbi). Ob razširitvi tožbenega zahtevka, tožeča stranka ni navedla niti obsega vseh opravljenih del, pač pa je le trdila, da so bila do 31.12.1998 opravljena dela, katerih delež tožene stranke je 93,063.011,00 SIT.

Pri tem pa je navedla, da prilaga pripravljalni vlogi 13 začasnih situacij. Tožena stranka v pritožbi sicer neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje po tožeči stranki predloženih listin (priloga A7 - A80) ne bi smelo upoštevati. Listine so bile priložene k pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče istega dne, ko je bil v zadevi opravljen prvi narok (30.11.1999). Na naroku je tožeča stranka pripravljalno vlogo sodišču tudi predložila na vpogled. Uporaba teh listin v dokazne namene torej ni v nasprotju z 286. čl. ZPP. Toda sodišče prve stopnje predloženih listin tožeče stranke sploh ni ocenjevalo, saj se je postavilo na zmotno stališče, da so bile trditve tožene stranke v tej zadevi presplošne in premalo konkretne, da bi jih bilo mogoče preveriti.

Takšno stališče pa je pravno zmotno. Ob navedbah, kakršne je v zvezi z utemeljenostjo in višino tožbenega zahtevka v tej zadevi dala tožeča stranka, so bile trditve tožene stranke, s katerimi se je odločno upirala zahtevku tako po temelju (ne samo zato, ker sporazum ne bi bil pogodba) kot tudi po višini, dovolj konkretne, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je nastala obveznost tožene stranke glede na sklenjeno pogodbo, kdaj je nastala, kdaj je zapadla v plačilo in v kakšni višini je nastala in o tem v izpodbijani sodbi napisati razloge.

Sodišče prve stopnje pa je brez konkretnih razlogov sledilo samo trditvam tožeče stranke in jih ni preverjalo in tudi ne ocenjevalo predloženih dokazov. Pri tem pa je treba tudi pritrditi pritožniku, da je zmotno ocenilo, da dopis tožene stranke (priloga A1) kaže, da je bil glavni razlog za odklonitev plačila nastanek nove občine Trzin. Iz vsebine zadnjega odstavka na prvi strani prej citiranega dopisa je jasno razvidno, da je bil razlog za odklonitev podpisa pogodbe tudi v tem, da tožeča stranka toženi stranki ni pojasnila, kako je prišla do višine oziroma zneska sofinancerskega deleža.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).