Appeal dismissed; unendorsed promissory note allows all defenses like any other debt obligation.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 525.000,00 SIT, v osmih dneh.

[JEDRO]

Neindosirana lastna menica omogoča njenemu zavezancu vse ugovore kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.286.877,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo nedopustne toženčeve ugovore zoper njegovo menično zavezo. Dopustnost ugovorov izdajatelja vrednostnega papirja zoper njenega imetnika nasplošno, torej za vse vrednostne papirje, tudi za menico, ureja ZOR v 256. členu. Če gre za razmerje med izdajateljem in imetnikom, kateremu je izdajatelj neposredno izročil vrednostni papir, se lahko po določbi 2. odst. navedenega člena uveljavljajo tudi ugovori iz razmerja, ki je podlaga za izdajo vrednostnega papirja (primerjaj npr. P. Grilc, M. Juhart, Pravo vrednostnih papirjev, Ljubljana, 1996, str. 55). Pravilo ne bi prišlo v poštev v zvezi z menico le tedaj, če bi Zakona o menici (Uradni list SFRJ, št. 104/46 idr.) vseboval drugačno ureditev. Možnost uveljavljanja ugovorov ureja 16. člen Zakona o menici. Umeščen je v II. poglavje, ki govori o indosamentu. Tudi iz ubeseditve določbe 16. člena je razvidno, da ne ureja razmerja med izdajateljem in zakonitim imetnikom, ki mu je izdajatelj neposredno izročil menico, saj predpostavlja večosebno razmerje (poleg zavezanca in imetnika menice še trasanta ali kakšnega prejšnjega imetnika menice). Zakon o menici zato ne vsebuje izjeme od ureditve iz 2. odst. 256. člena ZOR.

Toženec je izdal lastno bianco menico kot garancijo za resnost ponudbe, ko je sodeloval pri neposrednem zbiranju ponudb za izgradnjo II. faze Turistično rekreacijskega centra. Lastna menica je po povsem enotnem mnenju teorije (npr. P. Grilc, M. Juhart, navedeno delo, str. 68; J. Žiberna, Šime Ivanjko, Menica in ček, Ljubljana, 1989, str. 86) podobna zadolžnici. Če ni indosirana, kot ni bila sporna menica, vsekakor omogoča njenemu zavezancu vse ugovore kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.

Po določbi 2. točke 5. člena generalne pogodbe št. III/MT-94, ki sta jo sklenili pravdni stranki, naj bi tožena stranka zagotovila finančni kredit v višini 13.956.512 DEM. Pritožnica, ki se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni storila vsega, kar bi morala za zagotovitev kredita, uveljavlja, da se tožena stranka ni zavezala, da bo "posredovala in si prizadevala, da bo tožeča stranka dobila kredit, pač pa se je zavezala, da bo kredit pridobila sama in ga potem dala naprej tožeči stranki." Tako tolmačenje zaveze tožene stranke v ničemer ne vpliva na pomen ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni pridobila garancije za vrnitev kredita. Po določbi 3. odst. generalne pogodbe se naj bi kreditne pogodbe sklepale po pridobitvi garancij LB za kredit, ki ga naj bi zagotovila tožena stranka. Najprej je bila torej na potezi tožeča stranka, da pridobi garancijo LB, šele nato pa bi se sklenile kreditne pogodbe. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prizadevanju tožene stranke, da zagotovi kredit in o odsotnosti prizadevanja tožeče stranke, da pridobi vsaj pismo o nameri, pa so tudi dovolj prepričljive.

Pritožnica vztraja, da naj bi pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo II. etape izgradnje Turistično rekreacijskega centra. V spis predloženo gradbeno dovoljenje (dokazilo A11) takega zaključka ne dovoljuje. Zadeva namreč gradnjo velikega olimpijskega bazena, tribunskega objekta, okroglih bazenov (velikega in dveh manjših), obbazenskega objekta, klorne postaje z deklorinatorjem in lokalne čistilne postaje. II. etapa izgradnje Turistično rekreacijskega centra je, kakor je razvidno iz 1. člena generalne pogodbe, obsegala izgradnjo hotelsko - apartmanskega dela, notranjih bazenov in fitness - zdraviliškega programa. Pridobitev gradbenega dovoljenja je bila tudi eden izmed pogojev za začetek veljavnosti generalne pogodbe (23. člen pogodbe). Ker ga tožeča stranka ni uspela pridobiti, generalna pogodba, na kateri tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (na določbi zadnje alineje 23. člena pogodbe), sploh še ni začela veljati. Posledično tudi vtoževani zahtevek (še) ni nastal.

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče nima razlogov glede razveze pogodbe. Razlogi so navedeni na koncu 4. strani dopolnitve obrazložitve sodbe.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Po odmeri pritožbenega sodišča znašajo njeni stroški, ki obsegajo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo in sodno takso za odgovor, 515.000,00 SIT (1. odst. 154. in 1. odst. 165. člena ZPP).