Appeal partially allowed; bankruptcy court upheld contract invalidity but remanded debt payment for enrichment claim.

Pritožba tožene stranke se v delu, v katerem izpodbija 1. točko izreka sodbe, zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V preostalem delu (2. in 3. točka izreka) se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Posledica uspešnega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj so obogatitveni zahtevki. Kar je bilo izpolnjeno, je treba vrniti. Po določbi 1. odst. 210. člena ZOR je treba vrniti tisto, kar je bilo prejeto. Le če to ni mogoče, se nadomesti vrednost dosežene koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da pogodba z dne 22.8.1995 in aneks št. 1, ki sta ju sklenili pravdni stranki skupaj s še dvema pogodbenicama, ter nakazilo z dne 21.8.1995, nimajo pravnega učinka do stečajne mase tožeče stranke (1. točka izreka sodbe) in naložilo toženi stranki plačilo zneska 27.253.170,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni preložilo naroka za glavno obravnavo, na kateri je izdalo izpodbijano sodbo. Tožena stranka je v prošnji za preložitev naroka navedla le, da je njena pooblaščenka odsotna v času od 12.10.1998 do 16.10.1998. Zaradi tega sodišču ni bilo treba preložiti naroka in zatrjevana kršitev zato ni podana. Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da naj bi jo sodišče zavedlo, saj ji naj bi neimenovana uslužbenka sodišča po telefonu povedala, da sodišče v času Dnevov pravnikov v Portorožu vedno preloži narok. Tudi če to drži, pa ni izkazano, bi morala tožeča stranka, pri kateri so očitno vsi pravniki odšli na Dneve pravnikov v Portorož, počakati na odločitev sodišča o njenem predlogu za preložitev naroka. Ker preklica naroka ni prejela do 16.10.1998, bi se ga morala udeležiti, če se je hotela izogniti negativnim posledicam svojega izostanka. Vsekakor trditev neke uslužbenke, da v takih primerih sodišče ugodi predlogu za preložitev naroka, ne more pripeljati do posledic, ki jih uveljavlja pritožnica.

Povsem nepomembno je, da je pritožnica šele iz sodbe, kot pravi, izvedela, da je tožeča stranka umaknila tožbo zoper drugega toženca, P. d.d.. Procesnopravno razmerje med tožnikom in drugim tožencem na njen pravni položaj nima vpliva.

Prvostopno sodišče je na podlagi trditev in dokazil, ki jih je imelo na razpolago, pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, potrebno za ugoditev izpodbojnemu tožbenemu zahtevku (1. točka izreka sodbe). Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve prvostopnega sodišča, da je šlo pri celotni transakciji za nadomestno izpolnitev. Terjatev, ki jo je imela tožena stranka do tožeče na podlagi kreditnega razmerja, je bila poplačana s sklopom pravic in obveznosti. To je bilo doseženo tako, da je bila sklenjena pogodba, s katero je tožena stranka pridobila del pravic in obveznosti, ki jih je do tedaj imela tožeča stranka na podlagi sporazuma (in aneksov) o skupni izgradnji počitniškega naselja Čateške Toplice. S pogodbo se je zavezala plačati tožeči stranki znesek 27.253.170,00 SIT, tako nastalo terjatev pa je pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz kreditnega razmerja. Da gre v takem primeru presojati posamezne pravne posle v okviru celote in da taka celotna transakcija predstavlja nadomestno izpolnitev, se je izrekla tudi že sodna praksa (glej pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 17.10.1995).

Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uvelja, da nadomestna izpolnitev ni neobičajen način plačila. Prav nasprotno, gre za najbolj tipičen primer, ki ga ima v misli določba 1. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče obrazložiti in dokazati obstoj drugega pogoja iz 4. odst. 125. člena ZPPSL. Obe točki iz 4. odst. sta v razmerju alternativnosti in ne kumulativnosti. Zadostuje, da je izpolnjen dejanski stan ene od obeh, da bi se domnevalo, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje.

Pritožnica zmotno uveljavlja, da bi moralo sodišče izreči kot izpodbojno njeno pobotno izjavo z dne 25.8.1995 in ne, kot je storilo, ko je ugotovilo, da je nakazilo brez pravnega učinka do stečajne mase. V stečajnem postopku se izpodbijajo pravna dejanja, ki jih je storil dolžnik in ne pravna dejanja upnikov (1. odst. 125. člena ZPPSL). Pobotnih izjav upnikov zato (samih po sebi) ni mogoče izpodbijati. Ker pritožnica v zvezi s pobotanjem zatrjuje, da je eden največjih tožničinih upnikov in bi zaradi tega lahko pobotala kakšno drugo svojo terjatev, kaže opozoriti, da v stečajnem postopku pobotna izjava sploh ni potrebna. Če so za to izpolnjeni pogoji, nastopi pobotanje po samem zakonu (117. do 119. člena ZPPSL).

Posledica uspešnega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj so obogatitveni zahtevki. Kar je bilo izpolnjeno, je treba vrniti. Po določbi 1. odst. 210. člena ZOR je treba vrniti tisto, kar je bilo prejeto. Le če to ni mogoče, se nadomesti vrednost dosežene koristi. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj mora tožena stranka plačati 27.253.170,00 SIT. Nič namreč ne pove o tem, zakaj tožena stranka ne more na tožečo stranko povratno prenesti pridobljene pravice in obveznosti. Gre pa za razloge o odločilnih dejstvih (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP).

Po povedanem je bilo treba pritožbi v delu, v katerem izpodbija 2. točko izreka (in posledično 3. točko izreka), ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu pritožba iz zgoraj že navedenih razlogov ni utemeljena. Ker ni podan noben od upoštevnih pritožbenih razlogov, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točka izreka izpodbijane sodbe.