Court allows appeal where new regulation caused partial impossibility of contract performance, not total impossibility.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, quashing the first-instance judgment and remanding the case for a new trial. The lower court incorrectly ruled that a new regulation preventing equipment installation constituted total impossibility of performance, warranting restitution of the full payment. The court found this error because the regulation only blocked installation, leaving the supply obligation intact, which constitutes partial impossibility under the relevant law. Consequently, the factual findings regarding the scope of the breach were deemed incomplete and required re-evaluation.
Legislator headnote
AI generatedArticle 137 paragraph 2 of the Obligations Act; Article 458 paragraph 2 of the Civil Procedure Act: When a change in law renders only part of a contractual obligation impossible to perform due to force majeure or state act, the debtor is liable only for the partial breach, not the entire contract, requiring a new trial to determine the specific scope of the breach.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Okoliščina, da je z uveljavitvijo novega pravilnika izvajalcu bila onemogočena vgradnja s pogodbo prevzetih naprav v aparate naročnika, ne pa tudi dobavo, predstavlja delno nezmožnost izpolnitve, za katero ni odgovorna nobena stranka, ker je nemožnost izpllnitve posledica uveljavitve oblastnega akta.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki vrniti znesek 138.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.5.1997 (od vložitve tožbe dalje) ter ji plačati 117.210,00 SIT pravdnih stroškov.
Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki dobavila in montirala merilnike za igralne avtomate kot tudi opremo programskih plošč z identifikacijskimi elementi. Tožeča stranka pa se je zavezala za to plačati 138.600,00 SIT in je ta znesek toženi stranki tudi plačala dne 10.6.1996. Na podlagi predračuna št. A 28/96 z dne 30.5.1996 je ugotovilo, da je tožena stranka svojo obveznost dobaviti in vgraditi merilne naprave prevzela na podlagi Pravilnika o uporabi igralnih avtomatov zunaj igralnic (Uradni list RS št. 67/95), po katerem je smel vgradnjo opraviti proizvajalec merilnika oz. od njega pooblaščena oseba.
Obveznost tožene stranke po pogodbi do tožeče stranke je bila torej v dobavi in vgradnji merilnih naprav. Glede roka izpolnitve prevzete obveznosti se je tožena stranka sklicevala na roke, določene v pravilniku, tožeča stranka pa glede tega ni navedla nikakršnih drugačnih trditev. Tožeča stranka tudi ni trdila, da bi pred 11.4.1997 od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbe oz. ji dala kak drug rok, v katerem naj pogodbo izpolni in tudi ni trdila, da je pogodba na kak drug način prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dne 1.10.1996 stopil v veljavo nov Pravilnik o uporabi igralnih avtomatov zunaj igralnic (Ur.l.
RS 53/96), ki pa je za vgradnjo elektronskih kontrolnih naprav pooblastil Urad Republike Slovenije za standardizacijo in merovoslovje (9. čl.). Nima pa ta pravilnik nobenih določil o dobavitelju opreme. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da z uveljavitvijo novega pravilnika tožena stranka ni mogla več vgraditi navedenih naprav v aparate tožeče stranke. To okoliščino je pravilno opredelilo kot nemožnost izpolnitve, za katero nobena stranka ne odgovarja, saj je do tega prišlo zaradi oblastvenega akta. Vendar je zmotno zaključilo, da navedena okoliščina predstavljala nezmožnost izpolnitve celotne prevzete obveznosti tožene stranke in zato zmotno zaključilo, da je šlo v danem primeru za situacijo iz 1. odst. 137.
čl. ZOR. Že sodišče prve stopnje samo je ugotovilo, da je z uveljavitvijo novega pravilnika bila toženi stranki onemogočena le vgradnja opreme. Vgradnja opreme pa je bila le del prevzete obveznosti tožene stranke in ne celotna obveznost. Z uveljavitvijo novega pravilnika je torej prišlo le do delne nezmožnosti izpolnitve tožene strakne in torej do situacije iz 2. odst. 137. čl. ZOR in ne do situacije iz 1. odst. 137. čl. ZOR kot je zaključilo sodišče prve stopnje in na podlagi česar je naložilo vrnitev plačanega zneska tožeči stranki.
Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo odločilno dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, saj sodišče ni ugotavljalo dejstev odločilnih za presojo utemeljenosti zahtevka po 2. odst. 137. čl. ZOR. Kolikor pa je navedlo razloge glede dobave merilnih naprav, pa se ti razlogi deloma ne dajo preizkusiti, deloma pa so sami med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč glede dobave merilnih naprav zapisalo, da ta dobava predstavlja neustrezno izpolnitev. Za ta svoj zaključek ni navedlo nobene podlage, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Hkrati pa je glede iste dobave v sodbi navedlo, da to dejstvo za ta gospodarski spor ni relevantno. Ta zaključek pa je v nasprotju s prejšnjim, da je dobava oz. izpolnitev bila neustrezna.
Iz vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. odst. 458. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbe je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).