Court allows appeal dismissing lower court's lack of jurisdiction claim for a claim exceeding 2 million SIT. The case involves an unjust enrichment claim under the Unjust Enrichment Act. The court ruled that jurisdiction depends on the claim's value, not the nature of the underlying relationship.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal allowed the plaintiff's appeal, quashing the first-instance decision that declared the lower court incompetent. The first court incorrectly characterized the claim as a rent dispute, whereas the plaintiff actually sought restitution under the Unjust Enrichment Act for unauthorized occupation of a property. Because the claimed amount exceeded 2 million SIT, the Court determined that the District Court in Ljubljana, not the District Court in Maribor, held actual jurisdiction.
Legislator headnote
AI generated219. člen ZOR; 32. člen ZPP: A claim for restitution under the Unjust Enrichment Act is a property dispute where actual jurisdiction is determined by the value of the claim; if the value exceeds the threshold for the District Court, the District Court has actual jurisdiction regardless of the underlying factual relationship.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v sojenje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
[JEDRO]
Kadar stranka uveljavlja vrnitveni zahtevek po 219. čl. ZOR (zaradi neupravičenega izkoriščanja tujega stanovanja, ne gre za spor iz 4. tč. drugega odstavka 30. člena ZPP, pač pa za spor, ker vrednost predmeta presega 2,000.000,00 SIT, za katerega je po prvem odst. 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo, da ni stvarno pristojno za sojenje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, po katerem ji je toženec dolžan plačati znesek 5.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopa v sojenje Okrajnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču.
Proti sklepu se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter v pritožbi navaja, da je prvo sodišče napačno presodilo, da gre v spornem tožbenem zahtevku za spor o najemnini. Dejansko gre za povračilni zahtevek po 219. členu ZOR in ne za zahtevek za plačilo najemnine na podlagi najemne pogodbe. Spor o denarnem zahtevku na podlagi 219. člena ZOR je premoženjskopravni spor, za odločanje o tem sporu pa je določena stvarna pristojnost glede na vrednost spora, kar pomeni, da je za sojenje o tem zahtevku pristojno okrožno sodišče. Tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da odloči, da je za odločanje o obravnavanem povračilnem tožbenem zahtevku stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
Pritožba je utemeljena.
Zmotno je stališče Okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj bi predstavljal tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim proti tožencu zahteva plačilo zneska 5.400.000,00 SIT, zahtevek iz najemnega razmerja. Med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna ali zakupna pogodba, pač pa tožnik uveljavlja svoj zahtevek iz razloga, ker toženec neupravičeno zaseda stanovanjsko hišo, zaradi česar ima določeno korist, tožnik pa zaradi tega v smislu 219. člena ZOR uveljavlja vrnitveni zahtevek glede na korist, ki jo ima toženec zaradi neupravičenega izkoriščanja tožnikove pravice. V obravnavani zadevi ne gre torej za zahtevek iz 4. točke 2. odstavka 30. člena ZPP ali pa za spor iz 1. odstavka 57. člena ZPP. Gre za povračilni zahtevek, za tak zahtevek pa se določa stvarna pristojnost glede na vrednost spora. Ker tožnikov zahtevek presega znesek 2.000.000,00 SIT, je za reševanje tega zahtevka po 1. odstavku 32. člena ZPP stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Iz teh razlogov je bilo treba ugoditi tožnikovi pritožbi ter odločiti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.