Appeal dismissed; small value disputes require fact-finding at first instance under ZPP Art. 458.1.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V postopku v sporih majhne vrednosti se mora, zato da bi se postopek čimprej končal, dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama pogodba o posredovanju ni bila sklenjena (ne v pisni ne v ustni obliki), saj med strankama ni obstajal dogovor o tem, da bo tožeča stranka za toženca karkoli posredovala.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilna naloga Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. I P1 742/97-2 z dne 08.08.1997, ter opr.št. I P1 741/97-2 z dne 08.08.1997, in v celoti zavrnilo (združena) tožbena zahtevka tožeče stranke. Sodišče je tožeči stranki tudi naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 29.630,00 SIT.

Proti taki odločitvi sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka, kot navaja, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), kot je razbrati iz vsebine pritožbe pa predvsem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je že v postopku na prvi stopnji navedla, da je tožencema izrecno pojasnila, kdaj in v kakšni višini se provizija plača, še preden jima je posredovala kakršnekoli podatke v zvezi s stanovanjem, vendar tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je delovalo pristransko, ko se je oprlo na dejstva, ki so v prid izključno tožencema, ne pa tožeči stranki. Pomembno je, piše v pritožbi, da tožeča stranka kot posrednik dela za obe in ne samo za eno stranko, torej je v predmetni zadevi delala tudi za toženca, ki sta ji provizijo zaradi vsega navedenega dolžna plačati.

V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencema, ki odgovora na pritožbo nista podala.

Pritožba ni utemeljena.

Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.00,00 SIT, so po določbah ZPP tako imenovani spori majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se mora, zato da bi se postopek čimpreje končal, dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji. V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP se v pritožbi sodba ne more izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na to pa je v pravnem pouku izpodbijane sodbe opozorilo tudi že sodišče prve stopnje.

Dejanske ugotovitve v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki torej predstavljajo neizpodbojno podlago preizkusa pritožbenega sodišča, so: - M. T. je kot prodajalka stanovanja pri tožeči stranki kot posredniku naročila storitev (posredovanje pri prodaji stanovanja); - tožeča stranka je z oglaševanjem omenjenega stanovanja našla toženca, ki sta se nato s prodajalko pogajala za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje in to pogodbo tudi sklenila; - pravdni stranki pisne pogodbe o posredovanju nista sklenili; - tožeča stranka je tožencema izstavila račun na plačilo provizije iz naslova posredovanja pri prodaji stanovanja.

Te ugotovitve so sodišče prve stopnje vodile do ocene, da toženca pri tožeči stranki nista naročili nobenih storitev, in da je torej tudi plačilo provizije za posredovanje neutemeljeno.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da med pravdnima strankama pogodba o posredovanju ni bila sklenjena (ne v pisni ne v ustni obliki), saj med strankama ni obstajal dogovor o tem, da bo tožeča stranka za toženca karkoli posredovala. Pravilna je pravna presoja sodišča prve stopnje, da med strankama niso bile dogovorjene bistvene sestavine pogodbe o posredovanju, ki so zapisane v 813. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78), in so v tem, da se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Ravnanje tožencev (v nasprotju z ravnanjem prodajalke stanovanja) namreč ni imelo nobenih znakov naročila posredniških storitev pri tožeči stranki, naročilo pa je za pogodbo o posredovanju bistvenega pomena. Tu prihaja tudi do osnovnih razhajanj z običajnejšimi spori v zvezi s provizijo, in sicer, da v slednjih posredniki zahtevajo plačilo provizije od naročnika posredniških storitev, ne pa od osebe, ki so jo na podlagi pogodbe o posredovanju poiskali in spravili v stik z naročnikom. To sodišče posebej poudarja tudi zaradi pritožbenih navedb tožeče stranke, da je inštančno sodišče v neki drugi pravdni zadevi (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1826/98 z dne 16.06.1999) odločilo drugače (t.j. tožbenemu zahtevku na plačilo provizije ugodilo), vendar pa ga je k taki odločitvi vodilo tudi drugačno (že zgoraj navedeno običajnejše) dejansko izhodišče.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi vzelo v obzir vse trditve in predlagane dokaze obeh pravdnih strank, svojo dokončno presojo pa je podrobno obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče v tem ne vidi nobene pristranosti, nejasnosti ali nasprotja. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določila zveznega zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji ta odločba, je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-1), po katerem se ta predpis v Sloveniji smiselno še uporablja kot republiški predpis.