Court allows unjust enrichment damages despite defendant's incompetence, capping amounts by financial capacity.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tudi škodo, ki jo je povzročila neodgovorna oseba, je ta dolžan deloma ali v celoti povrnti, če to terja pravičnost, zlasti upoštevajoč gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici R. M. za materialno škodo odškodnino v znesku 455.402,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožnici R. M. znesek 1.000.000,00 SIT in mld. tožniku M. M. znesek 1.000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Mladoletnemu tožniku M. M. je od 1.2.1999 dalje toženec dolžan plačevati mesečno rento po 15.000,00 SIT. Razen tega je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 72.594,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oprostilo pa ju je plačila sodnih taks.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika in toženec po svojih pooblaščencih.

Tožeči stranki vlagata pritožbo za znesek 2 krat po 3.000.000,00 SIT odškodnine in 15.000,00 SIT rente, iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Poudarjata, da je sodišče ob ugotovljenem obsegu duševnih bolečin zaradi izgube moža in očeta tožečih strank in ob pravilni ugotovitvi, da je toženec sposoben poravnati škodo, nepravilno odmerilo za vsakega od tožnikov tako nizek znesek odškodnine in menita da jima za duševne bolečine pripada odškodnina v celotnem vtoževanem znesku. Iz enakih razlogov je prenizka tudi odmera odškodninske rente, ki bi morala biti odmerjena v vtoževani višini 30.000,00 SIT. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikoma prisodi še vsakemu po 3.000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine, drugemu tožniku pa 30.000,00 SIT mesečne rente.

Toženec vlaga pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Toženec navaja, da v času storitve dejanja ni bil prišteven in zato ni odgovoren za nastale posledice. Sodišče ga je obsodilo na plačilo odškodnine iz naslova pravičnosti, ker je napačno ugotovilo, da naj bi imel premoženje večje vrednosti. Nepremičnine, katerih lastnik je toženec, so zapuščene in neobdelane, nihče jih noče vzeti v najem, tako da toženec od njih nima nobene koristi, le stroške. Edini dohodek, ki ga ima toženec, je pokojnina. Tako sodišče ne bi smelo uporabiti pravila o povrnitvi škode iz pravičnosti, saj toženec nima premoženja, s katerim bi povrnil povzročeno škodo oz. to ne bi bilo v skladu z načelom pravičnosti. Glede na to toženec predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne, razen glede dela pod tč. 2, s katerim je tožencu naloženo plačilo mesečne rente drugotožeči stranki.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz pritožbe tožene stranke izhaja, da prvostopno sodbo izpodbija po temelju, saj v času storitve dejanja ni bil prišteven in zato ne odgovarja za nastalo škodo. Po njegovem mnenju tudi ni podlage za uporabo pravila o odgovornosti iz pravičnosti iz 1. odst. 169. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj toženec nima premoženja, s katerim bi škodo povrnil. Sodišče druge stopnje sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, za pravilno in popolno, saj v tega toženec niti ne posega. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je pritožbeno sodišče mnenja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo razmerje premoženjskega stanja toženca in tožnikov. Tožnica s svojim dohodkom 95.000,00 SIT preživlja tudi mladoletnega tožnika ter skrbi za celotno gospodinjstvo. Tožnika živita v nedograjeni hiši velikosti 10 krat 4 m, zaradi slabega premoženjskega stanja pa je tožnica zaprosila tudi za pomoč, prejema materialno podporo in pomoč krajevne skupnosti. Tožena stranka pa je lastnik večih nepremičnin (solastnik stanovanjske stavbe do 1/2, lastnik 2 travnikov, njive, pašnika, in gozda) in prejema pokojnino v višini 88.839,48 SIT. Glede na takšne premoženjske razmere pravdnih strank pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženec zaradi neprištevnosti sicer ni odgovoren, vendar pa razpolaga s premoženjem, ki omogoča povrnitev povzročene škode in opravičuje uporabo pravila o povrnitvi škode iz pravičnosti in to v prisojenem obsegu.

Pritožba tožečih strank napada prenizko odmerjeno nematerialno odškodnino in mesečno rento iz razloga, ker je sodišče pri njuni odmeri napačno uporabilo materialno pravo, kljub temu, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Vendar pa sta po oceni pritožbenega sodišča odmerjeni odškodnina in renta povsem v skladu z materialnopravnima določbama iz 200. čl. oz. 188. čl. ZOR, kakor tudi s sodno prakso. Prvostopno sodišče je svojo odločitev o višini prisojene odškodnine in rente utemeljilo z dejstvi, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, zlasti z zaslišanjem tožnice in vpogledom listin, ki izkazujejo premoženjsko stanje tožnice in toženca. Glede na višino škode, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v znesku 2.000.000,00 SIT za vsakega tožnika ter izgubljeno preživljanje v višini 30.000,00 SIT) in glede na ugotovljeno razmerje premoženjskega stanja tožnikov in toženca, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravila o povrnitvi škode iz pravičnosti določilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti del ugotovljene škode in sicer 1/2, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerno in pravično. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča, ki je tožnikoma prisodilo vsakemu po 1.000.000,00 SIT denarne odškodnine za nematerialno škodo in mladoletnemu tožniku 15.000,00 SIT mesečne rente.

Ker v obeh pritožbah očitana napačna uporaba materialnega prava ni podana, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi čl. 353. ZPP zavrnilo pritožbi tožnikov in toženca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.